20. nov. 2019
ey_skerjanc_cover

Škerjanc, d. o. o.

Avtor/ica Mojca Emeršič

EY Slovenija, Associate Director, vodja svetovanja družinskim podjetjem

Mojca občuduje inovativnost in verjame v moč podjetniške Slovenije. Zanima jo izmenjava znanj in izkušenj ter vzpostavljanje pristnih odnosov s slovenskimi družinskimi podjetji.

20. nov. 2019
Povezane vsebine Družinsko podjetništvo

Škerjanc: Od taburejev do zvezd

Mitja Škerjanc je leta 1993 kot samostojni podjetnik iz garaže začel proizvodnjo gobic z jelenjo kožo in nato hitro nadaljeval s tapeciranjem stolov. Ker je bolj kot v proizvodnji videl priložnost v trgovini, je rešitev našel v lahkem tabureju. Tudi s pomočjo nadvse uspešne prodaje njihovega počivalnika za noge so zrasli v podjetje, ki ponuja celovite rešitve opreme pisarn, bolnišnic, vrtcev, predvsem pa hotelov in gostinskih objektov. Ponujajo stol, mize in vrtno pohištvo različnih materialov ter gostinsko opremo. Izdelke višjega kakovostnega razreda prilagajajo željam kupca. Zaradi vztrajnosti, ustvarjalnosti, vizionarstva in ščepca improvizacije so lani v Materiji zabeležili že 8 milijonov evrov prihodkov. Na hrvaškem trgu doživljajo razcvet, hkrati pa se želijo širiti še na italijanskega.

Podjetje smo zaposleni. Lahko imamo najboljše računalnike, a če nimamo dobrih ljudi, nimamo nič.

Mitja Škerjanc

 

 

Začetki z gobicami, bum s tabureji

Družinsko podjetje Škerjanc se je rodilo leta 1993, ko so skupaj stopili mama, sin Mitja in njegova žena Larisa ter v garaži s šivalnim strojem Bagat začeli izdelovati gobice z jelenjo kožo. »Pri tem nam je pomagal Jože Šepič iz Gradišča, ki je rezal peno, mi pa smo ustvarili storitev, ki jo je plasiral na trg,« se spominja Mitja. Ker je bila avtomobilska industrija takrat v razmahu, se je kmalu povečalo tudi število zaposlenih. Že Mitjeva mati, ki je delala v banki, nato pa v podjetju prevzela finance, je imela smisel za podjetništvo. Pomagala je tudi njegova žena Larisa, ki pa je po 20 letih dela v podjetju zdaj prevzela vodenje lokala. V sodelovanju z Italijani so od gobic kmalu prešli na tapeciranje stolov. »Italijani so skupaj z nami in še tremi lokalnimi podjetniki odprli obrat. Tako smo v petih letih prišli na osem zaposlenih. Sodelovati smo začeli s podjetjem Damen Sežana: mi smo izdelovali naslone za stole, Damen Sežana sedišče, Šepič je rezal peno – bili smo kot mini konzorcij, ki je delal za enega močnega kupca,« dodaja direktor. Ko je po letu 2004 proizvodnja začela upadati, je italijanski lastnik prekinil sodelovanje ter proizvodnjo preselil v Bosno in Hercegovino. Mitja se spominja: »Bil je velik šok. Nas je bilo 10 zaposlenih, v Sežani 30, v Gradišču pri Šepiču pa 20. Iskali smo alternative.« A Mitja je bil pri 35 letih poln zanosa, zato so začeli z izdelavo taburejev. »Tabure ji bil moja ideja. Ker je narejen iz stiropora, je bil, v primerjavi s klasičnimi iz iverice, lahek,« razlaga. Sledilo je sodelovanje z Lesnino. »Tabure je bil pravi bum. Naredili smo od 30 do 40 tisoč taburejev letno,« pojasnjuje. Mitja je ves čas vedel, da samo s storitveno dejavnostjo ne morejo preživeti, zato so se lotili tako proizvodnje kot trgovine. »Rekel sem, da bo imelo podjetje Škerjanc 80 odstotkov dohodkov iz trgovine in 20 odstotkov iz proizvodnje, teh okvirjev se držimo še danes.« predstavi svoj vidik poslovanja.

V poslu so pomembni dobri odnosi, pravijo v družinskem podjetju Škerjanc. In dodajo: konkurenca spodbuja inovacije.

Širitev na Hrvaško je prinesla rast

Širitev podjetja se je začela 2008, ko so se preselili v nove prostore. »Začeli smo intenzivno delati na trgovini, prodaji, komerciali. Sam sem naredil od 80 do 90 tisoč kilometrov letno. Delali smo s pohištvenimi saloni, kot so Harvey Norman, Rutar, Lesnina.« razlaga direktor. Od leta 2010 so začeli prodirati na hrvaški trg, kjer so na boljše pogoje morali počakati do vstopa države v EU. »Leta 2013 smo že vodili svoje projekte, se ukvarjali z inženiringom, iskali nove kadre in jih izobraževali,« dodaja sogovornik. Zadnjih šest let beležijo zavidljivo rast, 15- do 20-odstotno letno, večinoma na račun izvoza. »Prodamo 150 tisoč stolov in 30 tisoč miz letno, gostinsko opremo, vrtne garniture. Delamo inženiring za bolnišnice, zdravstvene domove, vrtce, hotele na ključ,« našteva. Naročnikom ponudijo celostno storitev, izdelujejo nestandardno pohištvo; kupčevim željam se skušajo čim bolj približati. »Velika pridobitev za podjetje je tudi partnerstvo s proizvodnjo pohištva v Mengšu, kjer naredijo ves leseni del ploskovnega pohištva,« pojasnjuje Mitja. Na Hrvaškem imajo samostojno podjetje Škerjanc v Zagrebu, ki ga dopolnjuje razstavni salon, prisotni so tudi v Imotskem blizu Splita, letos pa v Šibeniku odpirajo še logistični center in razstavni salon. 

Rast podjetja v Sloveniji je konstantna že nekaj let, kjer pa je investicij precej manj kot na Hrvaškem: »Hrvaška nam predstavlja 40 odstotkov prihodkov. Lani smo imeli 8 milijonov prihodkov, od tega 3,5 milijona iz Hrvaške.« Ker so se zaradi prehitre rasti že nekajkrat »opekli«, se izčrpali in imeli (pre)več reklamacij, zdaj vztrajajo pri zmerni, 10- do 15-odstotni rasti. »Če hočeš delati kakovostno, se številk ne smeš oklepati. Kmalu se pozna na kakovosti, znamka pa utrpi škodo. Pomembna je dodana vrednost,« še doda.

Dober posel zahteva celega človeka. Dosegljiv moraš biti 12 ur, a si znati vzeti tudi čas za počitek.

Za dober posel delaš 12 ur

V podjetju Škerjanc je zaposlenih 40 do 50 ljudi, odvisno od sezone in naročil. »V proizvodnji imamo zaposlenih 10 ljudi, 10 je skladiščnikov in voznikov, okoli 10 v komerciali, dva v financah, od sedem do osem v Mengšu in okoli pet na Hrvaškem, ostali so zunanji sodelavci,« našteva. Iz lokalnega okolja jih je vedno manj, saj vse več mladih prihaja k njim na delo iz Hrvaške. »Iščemo enega inženirja lesarstva in ga ne najdemo. Iščemo ekonomista in dobimo 10 tisoč prijav. A nihče noče delati kaj drugega kot tisto, za kar se je izučil. Zato kader tudi uvažamo.« pojasni. Njihovo delo je takšne narave, pravi Mitja, da se ne konča po osmih urah. »Za dober posel moraš biti v podjetju 12 ur, potem pa si moraš vzeti nekaj dni sprostitve in počitka,« meni direktor. Sam se je lani umaknil z mesta izvršnega direktorja: »Človek se mora umakniti, ko ugotovi, da se je izteklo obdobje, v katerem je bil lahko z mislimi povsem predan podjetju.« 

Podjetje Škerjanc je lani ustvarilo 8 milijonov evrov prihodkov, rast podjetja uravnavajo na 10- do 15-odstotno.

Nemirni podjetniški duh

Mitja visoko ceni improvizacijo, ustvarjalnost in širino. To spodbuja tudi pri svojih zaposlenih. »Improvizacija je težja in bolj stresna,« pojasnjuje. Tudi sam se je večkrat lotil kakšnega novega projekta. »Večkrat sem imel različne ideje. Tudi luči sem že prodajal, pa smo šli v minus, ampak moral sem poskusiti. To je moj nemirni duh,« se smeji. Svojim zaposlenim pove, da so kreatorji, ki ne zgolj sledijo trendom, temveč jih soustvarjajo. »Uživam, ko opazujem pri sebi zaposlene mlade, ki so pogumni, imajo ideje, se nečesa lotijo in jim uspe,« opisuje. Sodelavce ves čas spodbuja, da so prijazni, da naredijo dober prvi vtis, da s strankami spoštljivo komunicirajo. »Na ljudeh je treba delati, jih plačati. Podjetje smo zaposleni. Lahko imamo najboljše računalnike, a če nimamo dobrih ljudi, nimamo ničesar,« poudarja.

This year they have built a new, state-of-the-art warehouse

Konkurenca je dobra, če je poštena

»Vedno delam na dobrih in poštenih odnosih,« poudarja Mitja. »Konkurenca mora biti, a se moramo spoštovati«. Meni, da je v življenju preveč nepotrebnih zamer. »V poslu so pomembni mreženje in dobri odnosi z vsemi ljudmi,« dodaja. »V poslu moraš imeti predvsem vrednote. Vedno moraš biti človek in to se ti vrača,« vztraja. Svojih otrok s prevzemanjem poslov v družinskem podjetju za zdaj še noče obremenjevati. »Sin, ki študira arhitekturo, od šestega razreda pomaga med počitnicami. Podjetje pozna, a ne v drobovje. Hči je v 9. razredu osnovne šole,« pove Mitja, ki se ne strinja, da bi otroka že od malih nog obremenjeval s pritiski glede prevzema podjetja. »To je težka naloga, in nositi breme, ki je padlo kar z neba, ni pošteno. Sin je v podjetju prisoten, a njegova prioriteta je ta trenutek študij,« dodaja.

Kakšna je vizija razvoja družinskega podjetja? Kratkoročen načrt za naprej je gradnja logističnega centra in razstavnega salona v Šibeniku, drugi pa povečanje prisotnosti na italijanskem trgu. Dolgoročni cilj je izgradnja tako novih skladišč kot logističnega centra v treh letih, in sicer v radiju enega kilometra. »Cilj je okoli 8000 kvadratnih metrov skladišča, investicija pa bo znašala od 2 do 3 milijone evrov. Zaposlil bi od 10 do 15 novih ljudi,« pojasnjuje. 

Mitja Škerjanc, lastnik

Ime podjetja : Škerjanc, d. o. o.

Število zaposlenih  (2018): 40

Čisti prihodki od prodaje  (2018): 8,0 milijona €

Povzetek

Podjetje Škerjanc v petih besedah: improvizacija, ustvarjalnost, dobri odnosi, poštenost, družina.

O članku

Avtor/ica Mojca Emeršič

EY Slovenija, Associate Director, vodja svetovanja družinskim podjetjem

Mojca občuduje inovativnost in verjame v moč podjetniške Slovenije. Zanima jo izmenjava znanj in izkušenj ter vzpostavljanje pristnih odnosov s slovenskimi družinskimi podjetji.

Povezane vsebine Družinsko podjetništvo