Vinarstvo Ščurek

Avtomatska polnilnica, ki ni polnila mleka, ampak vino

Leta 1989 so ustekleničili prvo buteljko vina. Takrat še v okviru vinogradniškega društva Brajda, kjer so se zbrali lokalni fantje in skupaj v Goriška brda pripeljali prvo avtomatsko polnilnico. Da so se izognili plačilu dragih dovoljenj, so jo pripeljali pod pretvezo, da jo bodo uporabljali za polnjenje mleka. »Prvo leto smo doživeli takojšnji uspeh in z lahkoto prodali vse vino, kar nam je dalo velik zagon. Potem pa nas je presekala vojna na Balkanu, kjer smo prej zelo dobro prodajali. Ampak tako je v poslu, pridejo krize in te vržejo nazaj na začetek. Takrat smo imeli dvojni trg, da smo lahko še vedno prodajali grozdje,« se spominja Stojan.

V začetku devetdesetih let so ustvarili lastno blagovno znamko, ki se je v prvotni obliki obdržala vse do danes. »Ko prideš na trg, panožno najprej deluješ skupno, potem pa se mora boriti vsak zase. Nikoli nisem vsiljeval svojih vin. Ker pa je trg neusmiljen, moraš včasih biti tudi nekoliko grob pri prodaji. Raje pa delam promocijo skozi druženje. Nazdravimo, degustiramo in se spoznamo,« razlaga Stojan.

 S tem, kar dajo v buteljko, morajo biti zadovoljni vsi

Včasih mu je kakšen vrstnik rekel, da imajo slabo vino. »To mi ni bilo popolnoma jasno, saj je oče vedno govoril, da imamo najboljše,« šaljivo pripomni. Takrat se je seveda vse grozdje uporabilo ne glede na kakovost. Danes je drugače. »Mi smo zelo samokritični. S tem, kar gre v buteljko, moramo biti vsi zadovoljni,« pove. Pri tem ima v mislih svojih pet sinov, ki so sicer tudi simbolično upodobljeni na etiketi vin Strune, in sicer v podobi violine s petimi strunami. Vsi so vključeni v družinsko podjetje, vsak v svoji vlogi. »Ko sem sam začel prodajati breskve, nisem še niti poznal denarja, pa so me že kot šestletnega 'mulca' pustili na Trojanah – vedel sem le, koliko moram zaračunati za breskev,« o svojih izkušnjah pripoveduje Stojan, ki je danes zadolžen za prodajo na Balkanu in Kitajskem. Najstarejši sin Primož skrbi za skladišče in sprejemanje gostov doma. Tomaž je zadolžen za klet in vina ter trženje na trgih v Angliji, Nemčiji in Belgiji. Uroš skrbi za vinograde ter je zelo zavzet za vso mehanizacijo in strojno delo pa tudi organizacijo samih del. Nejc, študent ekonomije, veliko pomaga pri promociji ter s študijem prinaša nove pristope skladiščenja in distribucije na kmetijo. Potem je tu še Matjaž, diplomirani inženir vinogradništva in vinarstva, ki z novim znanjem uvaja sodobne tehnike vinogradništva na kmetiji ter zaradi umetniške navdahnjenosti pripomore k sodobni video promociji. Vsi skupaj pa dajejo veliko dodano vrednost končnemu proizvodu. »Treba je širiti kmečki turizem in gostinstvo na domači kmetiji – in tu je ogromno možnosti. Mislim, da so z usklajevanjem vsega na odlični poti, ampak ni še popolno. Ni vedno lahko usklajevati družine in podjetja. Normalno je, da v družinskem podjetju pride do kakih nesporazumov, ne gre drugače. Vem, da so še lepše službe, ki so mogoče manj zahtevne, ampak tu imaš svoj izdelek, ki si ga sam naredil. Lahko se postaviš pred blagovno znamko in rečeš: 'To sem pa jaz.' To nam daje zadoščenje, nas navdaja s ponosom in vleče naprej,« poudarja Stojan.

Strog red med trgatvijo

»Prednost družinskega podjetništva je nesporno v tem, da se med seboj dobro poznamo ter vemo, kako kdo dela in česa je sposoben pa seveda, da lahko vedno računaš nanj. Vsak je prevzel svoje področje, ki ga opravlja, čeprav še vedno vsi delamo vse in to nam odgovarja,« pojasnjuje Tomaž in dodaja, da je morda edina pomanjkljivost družinskega sodelovanja v tem, da včasih zmanjka strokovnosti. Čeprav Stojan ob tem jasno poudarja, da vsaj v času trgatve vlada strog red. »Tako smo vzgojeni, ob nenehnem vlaganju ostajamo skromni,« nadaljuje Tomaž, ki se rad spominja svojih začetkov. »Pri pridelavi vina sem proste roke dobil že pri sedemnajstih letih. Že od 12. leta pa sem bil tisti, ki je največ pomagal v kleti. Začne se s pranjem cisterne, ker lahko kot otrok še zlezeš noter. Potem sem z vinarstvom nadaljeval kot s konjičkom, ki se je prevesil v poklic,« dodaja. Mama je zmeraj skrbela za vzgojo otrok, v samo vinarstvo pa ni bila nikdar preveč vpeta. Danes imajo zaposlene še tri zunanje sodelavce, računovodkinjo in dva, ki sta zadolžena za vinograde. 

Na vinski karti pod Michelinovo zvezdico

Njihova posebnost so Kontra vina. Ime izhaja iz postopka pridelave, ki je popolnoma drugačen kot pri vseh drugih vinih – pri pridelavi vse postopke izvajajo ročno, od trganja do pecljanja. Vina pridelujejo v zelo omejenih serijah, mogoče jih je naročiti v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami v Pragi in Nemčiji. »Mi nismo lovci na trende, ampak veliko več damo na tradicijo. Se pa človek z leti in starostjo spreminja. Prav tako pa okus ljudi in kupcev, čemur se moraš prilagajati,« razmišlja Tomaž. Vino so vedno povezovali z umetnostjo. Sodelujejo na letnih dogodkih Dnevi poezije in vina, že leta 1997 pa so se pridružili podpori slikarskih kolonij. Dve leti pozneje so gostili tudi prvo razstavo, leta 2001 pa začeli s prvimi poslikavami sodov. »Po svetu je malo kleti, ki so umetniške. Pri nas vsak obiskovalec vidi, da ima klet dušo. V povezavi z umetnostjo je tudi vino boljše. To je dodana vrednost naše kmetije. Gostili smo že koncert in na leto poslikamo vsaj dva soda. Zdaj pa bo treba to tudi tržiti,« hudomušno dodaja Tomaž. 

Združitev slovenskih vin

»Moji dopusti so še vedno načrtovani tako, da vsako leto odpotujem v vinorodne dežele. To je tisto, kar me še vedno vleče naprej – spoznavanje drugih zgodb in drugih vrst vina,« pripoveduje Stojan. Leto 2015 so zaključili s 450 tisoč prihodki, leto prej še nekoliko več. Vizija pa ostajata rast in napredek. »Ne želimo se širiti proizvodno, ampak v kakovosti. Zadnje leto se nagibamo k proizvodnji penečih vin. Ne potrebujemo novih prostorov, le nove tehnologije,« obrazloži. Tomaž si želi, da bi obstali med desetimi najboljšimi slovenskimi vinskimi znamkami in morda posegli po samem vrhu: »Moja največja želja ostaja, da bi se slovenski vinarji še bolj povezali, k čemur bom nenehno pozival. Najprej je treba ustvariti blagovno znamko Slovenska vina. Pri Ščurkovih pa smo ravno v fazi, ko se odločamo, ali postanemo podjetje ali ostanemo kmetija. Morda se razširimo s kakšno vinoteko. Veliko je priložnosti v podobnih panogah, vendar se ne želimo oddaljiti od tega, kar najbolje poznamo, znamo in delamo.«

»Načrti so tudi za širitev v druge turistične panoge. Seveda, če bodo fantje za,« sklene Stojan.