7. nov. 2017
ey-janiugrin

Oljarna Kocbek (Gorazd Kocbek, s. p.)

Avtor/ica Mojca Emeršič

EY Slovenija, Associate Director, vodja svetovanja družinskim podjetjem

Mojca občuduje inovativnost in verjame v moč podjetniške Slovenije. Zanima jo izmenjava znanj in izkušenj ter vzpostavljanje pristnih odnosov s slovenskimi družinskimi podjetji.

7. nov. 2017
Povezane vsebine Družinsko podjetništvo

Tradicionalno slovensko bučno olje, vredno dubajskih šejkov

Le malokdo ve, da bučno olje izvira iz slovenskih tal, saj je bilo prvič v zgodovini narejeno prav na ozemlju današnje Slovenije oziroma tedanje Avstro-Ogrske. Gorazd Kocbek je predstavnik že tretje generacije podjetja, ki je skozi zgodovino kljub oviram ves čas strmo rastlo. Danes so njihovi izdelki prepoznavni tako pri nas kot v svetu in bogatijo najprestižnejše jedi za gurmane – od Dubaja, Japonske do Amerike.

Odkar se ukvarjam z družinskim poslom, so dnevi prekratki. Nanj ne gledam kot na službo, to je slog življenja.
Gorazd Kocbek,
direktor

Liter olja kot celodnevna mezda

Korenine Oljarne Kocbek segajo v prvo polovico 20. stoletja, ko je Alojz Kocbek, Gorazdov dedek, že daljnega leta 1928 kupil današnje zemljišče. »Zraven hiše je bil tudi mlin, in že leto pozneje se je dedek začel s tem ukvarjati samostojno – nadaljeval je z mlinarstvom in sočasno začel pridelovati olja. Od takrat delamo vsak dan, brez prekinitve,« pripoveduje Gorazd.

Skozi zgodovino je družino Kocbek spremljala smola, saj je hiša kar dvakrat pogorela. Leta 1963, ko se je to zgodilo drugič, so mlinarstvo opustili in se osredotočili na pridelavo olja. Po Gorazdovih besedah se je trg sicer vedno zelo spreminjal, vseeno pa sta se največja preskoka zgodila v letih po osamosvojitvi in takrat, ko se je podjetju pridružil Gorazd. To je bilo obdobje, ko se je začel vzpon velikih trgovcev. »Včasih je bilo vse bolj preprosto kot danes, še posebej, kar zadeva zakonodajo. Vse se je dogajalo bolj ali manj v domovini, vrednost bučnega olja pa je bila v primerjavi z današnjo neprimerno višja. Oče je vedno pravil, da je dedek z enim litrom bučnega olja lahko plačal zidarju celodnevno delo,« se spominja Gorazd. Podobno kot oče je tudi on v podjetje vstopil povsem naravno. Pred približno dvajsetimi leti se je zaposlil v družinskem podjetju, pred dvanajstimi pa je ob očetovi upokojitvi prevzel podjetje in ga zaradi sprememb, ki jih je zahteval trg, tudi posodobil.

Viktorija Lazar, Supervisor, co-owner and wife of Agromehanika founder Friderik Lazar, Franc Selak, Supervisor and co-owner, Janez Pušavec, Supervisor and co-owner of Agromehanika d. d.

Narejeno z ljubeznijo, zaupanjem in tradicijo

Na svetu je 825 sort buč, od katerih ima vsaka drugačna semena. Bučno olje pridelujejo iz semen, ampak le ena vrsta buče ima prava semena za pridelavo bučnega olja. Ta buča se pri nas znotraj vrste deli na slovensko Golico in njene hibride, ki so bili iz te sorte spremenjeni zaradi sprememb vremena, sestave tal in podobnega. »Že deveto sezono imamo svoje lokalne pridelovalce – oni posadijo, jaz pa dobro vem, kaj in kje imajo ter kdo jim pobira in suši. Posušena semena pripeljemo v skladišče, kjer jih skladiščimo in po potrebi uporabljamo za predelavo. Naša zgodba je, da je vse slovensko, lokalno. Pridelujemo samo iz semen vrste Golice,« poudari Gorazd.

Poleg olja imajo danes v ponudbi še paleto različnih izdelkov, ki jih plemeniti okus bučnih semen: »Imamo suho salamo z bučnimi semeni, ocvirkov namaz z bučnimi semeni in bučnim oljem, piškote z bučnimi semeni in čokolado, testenine z bučnimi semeni, milo za prhanje, narejeno izključno iz rastlinskih maščob s poudarkom na hladno stiskanem sončničnem in bučnem olju, ter balzam za ustnice, narejen iz čebeljega voska, hladno stiskanega bučnega in sončničnega ter kokosovega olja,« našteva Gorazd. »Povezali smo se tudi z Luštom – imamo njihove sušene paradižnike, vložene v bučnem olju. V sodelovanju z zunanjim izvajalcem pa izdelujemo tudi profesionalno mešan sladoled z bučnim oljem pod blagovno znamko Stork,« še doda.

Luksuzni izdelki za petične kupce v Dubaju

Družinski posel je Gorazd sprejel odprtih rok, saj je lahko unovčil svoje izkušnje iz številnih potovanj. »Vedel sem, da ljudje kupujemo z očmi, pa tudi, da imamo kakovost in tradicijo, čeprav se takrat še nismo dobro zavedali njune pomembnosti.« Spoznal je, da v 21. stoletju bučno olje sodi med luksuzne izdelke, na gurmanske krožnike, v čokolado in ne samo v solato. Pred dvanajstimi leti, ko se je oče upokojil, se je Gorazd odločil za novo celostno podobo in tudi novo linijo olj. »Moja takratna želja je bila, da naredimo nekaj, kar bo v središču pozornosti in si bodo ljudje zapomnili. Buče, sončnice in podobne elemente smo odstranili iz etiket, saj imajo te motive vsi, ter ubrali povsem svojo pot, ki se nam je obrestovala. Hkrati sem vzpostavil tudi drzno cenovno raven, ki pa so jo kupci sprejeli,« pove Gorazd. Danes že delajo na novi celostni podobi, tretji po vrsti, saj se zavedajo, da je okus posameznikov različen. »Če ponudiš nekaj drugačnega, boš vsekakor dobil krog ljudi, potrošnikov, kupcev, ki jim je ta nota oziroma smer bolj všeč kot druga. Vse mora imeti ozadje oziroma neko zgodbo, kako, zakaj ... Ljudje si to želijo slišati in vedeti,« še dodaja Gorazd Kocbek. 

Skupaj z oblikovalcem Gregorjem Žakljem sta zasnovala tudi novo steklenico in sestavila njeno zgodbo. »Gregor je razvil obliko naše lastne steklenice in ji dodal dušo. Iz vseh elementov, ki smo mu jih pokazali, je vzel štampiljko mojega dedka. Oris tega koščka lesa in inicialk je uporabil za kovinsko ploščico, ki jo nalepimo na steklenico,« nastanek ekskluzivne linije razloži direktor Oljarne Kocbek. Izdelavo steklenice so zaupali Steklarni Hrastnik, saj so edini na svetu, ki lahko naredijo steklenico brez primesi težkih kovin. »To je najbolj neoporečna embalaža, najbolj zdrava za vsako živilo. Vsaka steklenica je edinstvena, črna, matirana, ročno pihana, v njej pa ekološka avtohtona sorta bučnih semen slovenskega porekla – ta so zmleta na stroj, ki ga je že od samega začetka imel moj dedek. Ponudimo torej najbolj tradicionalno vsebino ekološke pridelave, v najbolj neoporečni in edinstveni embalaži,« s ponosom pove Gorazd. Steklenica je zapakirana v ročno izdelano embalažo, ki je lahko kartonska ali lesena. Slednjo iz več kot 100 let stare hrastovine naredi mizar. »To je luksuzni izdelek, namenjen tistim, ki so zanj pripravljeni odšteti dovolj denarja. Nekaj steklenic smo že prodali, prvi pa je bil kupec iz Dubaja,« o vizualno dovršenih izdelkih pripoveduje Gorazd.

»Zraven hiše je bil tudi mlin, in že leto pozneje se je dedek začel s tem ukvarjati samostojno – nadaljeval je z mlinarstvom in sočasno začel pridelovati olja. Od takrat delamo vsak dan, brez prekinitve,« pripoveduje Gorazd.

V oljarstvo je vpeta vsa družina

Gorazd pravi o sebi, da je trmast in vztrajen, kar je pri družinskem podjetništvu poglavitnega pomena. Od staršev je podedoval veliko dobrih lastnosti, ki jih je uspešno združil s poslom: »Po mami sem prevzel odnos do ljudi, tudi do posla. Ona je bila tista, ki je bila vedno vsem na voljo in pripravljena pomagati. Oče je prvi v Sloveniji naredil hladno stiskano olje – podobno kot jaz je bil trmast in inovativen. Imel je podjetniški način razmišljanja, ki ga je podedoval po dedku.« 

V oljarstvo je vpeta vsa družina. Že štiriletna hčerka pomaga pri lažjih opravilih ter v vrtcu ponosno razlaga o bučnem olju in sladoledu. Oče še vedno dela hladno stiskana olja, pri manjših oblikovnih stvareh in marketingu pa Gorazdu pomaga tudi žena. Mama že od nekdaj bdi nad družino. »Odkar se ukvarjam z družinskim poslom, so dnevi prekratki. Nanj ne gledam kot na službo, to je slog življenja. To smo mi – družina – in tako se tudi predstavljamo. Nikoli nismo bili in ne bomo trgovina, ki svoja vrata zapre ob petih ali šestih popoldne,« o družinskem podjetništvu razmišlja Gorazd. 

Pogled usmerjen v tujino, noge prikovane na slovenska tla

V podjetju želijo še naprej delati predvsem za slovenski trg, saj so njihovi izdelki tukaj doma. Kljub temu pa so se v zadnjih nekaj letih usmerili tudi na tuji trg. Ta je precej večji, občutno višje pa so tudi cene. Gorazd je takrat, ko je delal kot komercialist, spoznal, da pri luksuznih izdelkih teh ne smeš ponujati, temveč morajo stranke priti do tebe. Že nekaj let sodelujejo s strankami iz Amerike, Tajvana, Japonske in Dubaja. Izvoz predstavlja okoli 15 odstotkov celotne prodaje. »Zadnja odlična referenca je restavracija At.mosphere v Dubaju, ki se nahaja v najvišji stavbi na svetu – Burdž Kalifa,« se upravičeno pohvali Gorazd.

Vse naložbe financirajo samo iz lastnih sredstev. V prihodnje, pravi, bodo vlagali v turizem: »Naše degustacije obišče več kot pet tisoč obiskovalcev na leto. Ker je stavba iz leta 1850, želimo poskrbeti za obiskovalcem prijaznejše prostore.«

Gorazd Kocbek, lastnik
Ime podjetja : Oljarna Kocbek, Gorazd Kocbek, s.p.
Prihodki  (2016): 0,3 mio EUR

 

intervjuvanci:

Gorazd Kocbek, direktor podjetja Oljarna Kocbek

Povzetek

podjetje v petih besedah: tradicija, kakovost, ljubezen, inovativnost, zaupanje.

O članku

Avtor/ica Mojca Emeršič

EY Slovenija, Associate Director, vodja svetovanja družinskim podjetjem

Mojca občuduje inovativnost in verjame v moč podjetniške Slovenije. Zanima jo izmenjava znanj in izkušenj ter vzpostavljanje pristnih odnosov s slovenskimi družinskimi podjetji.

Povezane vsebine Družinsko podjetništvo