Evrosad d.o.o. Krško

S pogumom do zvezd 

Družina Kozole je podjetje Evrosad ustanovila leta 1995, ko je od tedanjega  Mercator Agrokombinata odkupila 270 hektarjev sadovnjakov s pripadajočo  opremo, stroji in inventarjem. Ivanu in njegovi partnerki se je nekaj mesecev  po ustanovitvi pridružil še Ivanov sin Boštjan, ki zdaj v celoti prevzema vajeti  podjetja. Začetki Evrosada niso bili enostavni. Mehanizacija in hladilnica sta bili nazadnje posodobljeni sedem let pred ustanovitvijo Evrosada in ob odkupu sta nujno potrebovali prenovo. »Samo pogum mojega očeta in dejstvo, da je verjel v sadjarstvo, sta odgovorna za utiranje podjetniške poti  iz nekega sistema,« pravi Boštjan. 

Boštjan je svojo prihodnost sprva sicer videl v pravu. Nato je strast našel v rokometu in športnem managerstvu – leta 1995 je deloval kot delno  profesionalni direktor rokometnega društva Krško. »Vprašanje je, kam bi me pot odpeljala, če oče ne bi takrat ustanovil Evrosada,« razmišlja danes.  Izkušnja na področju športnega managerstva ga je zelo zaznamovala, saj mu sodelovanje z uspeha željno ekipo predstavlja močno motivacijo za delo. V podjetje se je najprej vključil na pravnem področju in urejal vse, kar je bilo povezano z denacionalizacijo. »Zakon o denacionalizaciji, ki je  bil sprejet leta 1992, je bil zelo neroden, ker so se stvari vračale v naravi.  Denacionalizacija je imela velik vpliv na našo panogo, saj imamo v lasti  ogromno površin. Urejanje zadev se je vleklo kar deset let in še danes ni  vse rešeno,« pojasnjuje. V letih 1998 in 1999 je po spletu okoliščin – ko je  sodelavec pristal na bolniški – prevzel področje izvoza. »Ko se je upokojil, pa sem prevzel področje komerciale,« nadaljuje. Oče Ivan je nato izrazil  pričakovanje, da Boštjan diplomira. Na Gea Collegeu je zagovarjal nalogo, ki  je nastala iz prakse – prestrukturiranja Evrosada.

Trije mejniki, ki so postavili hrbtenico podjetja 

Kmetijske panoge, kot sta sadjarstvo in zelenjadarstvo, terjajo ogromno neprespanih noči. Vsakodnevne spremembe in nihanja, ko nihče ne ve,  ali pridelek bo ali ne, so za nekatere razlog, da »vržejo puško v jabolka«, za druge pa motivacija, da se prilagajajo in iščejo rešitve. Boštjan pravi, da je Evrosad šel skozi tri ključna obdobja. Prvo je prišlo leta 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. »V tem času sem ravno zaključeval študij in prevzemal vodenje, čeprav je bil oče še vedno aktiven. A naredil je  korak nazaj in se kot agronom osredotočil na svoje področje. To je marsikaj  rešilo, saj sva delovala vsak po svoje. Nesoglasja so bila, a nikoli tako huda,  da naslednji dan ne bi mogla nadaljevati z delom,« pojasnjuje Boštjan. Z  vstopom v Evropsko unijo je Evrosad izgubil glavna trga, Hrvaško ter Bosno  in Hercegovino, kamor so prodali 50 odstotkov svojih pridelkov. Ob iskanju  novih trgov so se odločili za najzahtevnejšega – Anglijo. »Prilagoditi smo  morali asortiment, dvigniti raven kakovosti in standardov ter spremeniti strategijo in filozofijo podjetja,« našteva direktor. »S tem prvim večjim mejnikom smo postavili temelje in se vrisali na svetovni zemljevid ponudnikov sadja in zelenjave,« poudarja. 

Po letu 2004 so začeli izvažati tudi v Romunijo, Rusijo in Baltske države,leta 2010 pa je sledil še izvoz jabolk v Dubaj, ki je danes eden od njihovih najpomembnejših trgov, in dve leti kasneje v Egipt. Ruski embargo na uvoz  iz Evrope leta 2014 predstavlja drugi mejnik v zgodovini podjetja. »Ruski embargo je v naši panogi naredil ogromno škode,« izpostavlja Boštjan. Sledilo je obdobje močne diverzifikacije, v okviru katere so podjetje v Ormožu preusmerili v ekološko pridelavo. »Povečali smo količino pridelanih  hrušk in breskev, dodali smo češnje, jagode, slive in od lani zelenjavo, ki postaja vse močnejši segment,« razloži Boštjan. Najprej so jabolka vozili v predelavo, zdaj sok pridelujejo sami. »Že tretje leto smo ekskluzivni uvoznik kivijev z Nove Zelandije. Pred kratkim smo tudi odprli tržnico in začeli z distribucijo sadja in zelenjave na izjemno visoki ravni,« se pohvali. Med drugim na Maldive prodajajo zelena jabolka granny smith, ki  pri nas skoraj ne gredo v promet, tam pa jih v hotelih ponujajo petičnim  gostom. »Mislim si, če izvažajo Francozi in Italijani, zakaj ne bi še mi,« ambiciozno dodaja Boštjan. 

Tretji mejnik v delovanju družinskega podjetja predstavljajo vremenske razmere. V pozebi leta 2016 so izgubili 75 odstotkov pridelka, leto  kasneje kar 95 odstotkov. Leta 2018 je bil pridelek preobilen in potrošnja  je drastično padla, kar je pripeljalo do padca cen. Lani je bila ponovno pozeba, prav tako letos, ko po svetu pustoši še koronavirus. Evrosad se je v obdobju diverzifikacije usmeril tudi v zaščito proti podnebnim spremembam. »Investirali smo v protitočne mreže, namakalne sisteme, oroševalni sistem za preprečevanje pozebe in sortirni center. Trikrat smo  povečali hladilnico,« izpostavi  sogovornik.  

Ne največji, ampak najboljši

»Naš cilj ni biti največji v naši panogi, pač pa najboljši,« pravi Boštjan. Pot  njihovega izdelka do končnega kupca je izredno kratka, kar pomeni, da kupec v Evrosadovo jabolko ugrizne že nekaj ur po obiranju. Kot največji pridelovalec sadja in zelenjave v Sloveniji svojo dejavnost vidijo v segmentu  podjetništva. Kot pravi Boštjan: »Prepogosto se kmetijstvo daje v poseben  koš. Res je specifična panoga, a še vedno je proizvodnja nečesa, kar ima  določene stroške, konkurenco in specifike na trgu.« 

Danes skupina Evrosad obsega tri podjetja – poleg matice v Krškem še podjetji Sadjarstvo Blanca in Sadjarstvo Ormož – in ima 30 pogodbenih  partnerjev, 23 sadjarskih in sedem zelenjadarskih, sodeluje pa tudi z ljubljansko in mariborsko univerzo. Sodelovanje z lokalnimi pridelovalci  pomeni tudi visoko kakovost pridelkov. Z ekološko pridelavo se ukvarjajo že  pet let in številne analize, za katere na leto namenijo tudi več tisoč evrov, dokazujejo, da pridelujejo kakovostno in zdravo sadje in zelenjavo. »Naše jagode ne bodo zdržale več kot štiri ali pet dni za razliko od italijanskih in španskih, ki so lahko v hladilniku po štirinajst dni. Vendar pa boste naše jagode zaradi mamljivega okusa pojedli v eni uri. Enako je pri breskvah: italijanske so lepe, velike in čudovitih barv, a brez okusa. Naše stare sorte  breskev pa zavonjate že na metre daleč,« poudarja Boštjan.  

Jejmo lokalno, tudi zaradi koronavirusa

Ivan Kozole se v 78. letu starosti iz podjetja umika. »Vodenje podjetja sem  prevzel jaz, oče pa je prokurist,« pravi Boštjan. Očetu se je na podjetju lasten način poklonil z znamko Zima, pod katero prodajajo žganje iz hrušk  viljamovk, ki jih še vedno gojijo v Marofu, domovini sadjarstva in njihovem  domačem kraju. »Za dizajn steklenice je poskrbel nečak Emil Kozole. Na etiketi je zgodba o očetu, ki je v mladosti delal v sadjarskem podjetju, pozimi pa kuhal nekaj posebnega,« opisuje družinsko gesto. Zdaj začenjajo  še s kampanjo Lokalno, v okviru katere bodo – tako kot to že poteka na področju mleka in mesa – promovirali slovensko sadje. V okviru kampanje  bodo domače kupce ozaveščali o sezonskem sadju, saj prepričanje, da je lahko celotna ponudba sadja in zelenjave dostopna vse leto, ne more biti trajnostno. 

Samooskrba je v času koronavirusa dobila velik pomen. Povpraševanje po  lokalnemu sadju in zelenjavi se je močno povečalo, kar so zaznali tudi v  Evrosadu. »Ljudje so skrbeli za imunski sistem in zdravje. Jabolka so bila na  prvem mestu, saj je to marca in aprila edino slovensko sadje,« to zahtevno  obdobje opisuje Boštjan. Z novim pristopom bodo poskrbeli za razvoj podjetja in spodbudili Slovence, da raje kot po uvoženih pridelkih posežejo  po domačem, okusnem, zdravem in sezonskem sadju ter zelenjavi.