Žepnino so si bratje Jezeršek služili sami
V družini Jezeršek so kar štirje sinovi in prav vsak od njih je svoje življenje posvetil družinskemu podjetju. Kot pravijo sinovi, jih v to ni silil nihče, najmlajšega Martina so celo prepričevali, naj gre raje študirat kaj drugega. »To, da smo vsi štirje zašli v družinsko podjetje, se je zgodilo popolnoma po naključju,« pove Luka, ki je v podjetju vodja kuhinje. »Otroci,« pripoveduje Sonja, »so bili večino časa zraven naju z možem in vsi skupaj smo sodelovali na dogodkih – od priprave, kuhanja do pospravljanja. Kljub pomanjkanju časa sem si vzela čas za štiri majhne otroke. Naredili smo jim kuharske uniforme, da so prišli na prireditev in se tudi pokazali gostom.« Tudi to je pripomoglo, da so se vsi počutili vključene.
Žepnina v družini Jezeršek ni obstajala, vsak si je svoj denar prislužil z delom v podjetju. Ob prenosu lastništva so se soglasno odločili, da podjetja ne bodo »razbijali« in po posameznih objektih razdelili med sinove, ampak da bo ostalo enotno, znotraj njega pa so vsakemu posebej razdelili posamezne funkcije. Starša sta se sicer popolnoma umaknila iz lastništva, vendar njuni nasveti še vedno pridejo prav tudi sinovom. »V podjetje sta seveda še vedno vključena, kar je nekaj normalnega. Oče velikokrat reče: 'Jaz mislim tako, vi pa naredite po svoje.',« dodaja Jure, poslovni direktor Jezeršek gostinstva.
Njihov skupni uspeh temelji na uspešni komunikaciji. »Prednost družinskih podjetij je v tem, da si vsak v vodstvu pove, kar mu gre. Včasih je vse skupaj videti 'grdo', vendar se potem znamo tudi pogovoriti in zadevi priti do dna,« medsebojno odkrito komunikacijo opisuje Martin.