Kuha je včasih »trpela«
Danica Pleško je podjetje Tuli, d. o. o. ustanovila s sodelavcem Markom Hostnikom, katerim sta bila v času Jugoslavije zaposlena v Metalki. Strokovnjakinja za administracijo in strokovnjak za komercialo stazdružila znanje in začela v garaži pisati zgodbo, ki se danes širi po vsem svetu. »Prvi prodajni program so bili samo ležaji, ker sta bila slovenski in jugoslovanski trg takrat dovolj velika,« pripoveduje ustanoviteljica.
Danici je bilo vse od začetka samostojne podjetniške zgodbe pomembno usklajevanje družinskih in službenih obveznosti: »To je bil preplet družine in ‘firme’, med delom sem poskusila še kaj skuhati. Včasih sem kaj tudi prismodila,« se spominja v smehu. »Ko so otroci še hodili v šolo, mi je bilo pomembno, da sem jim na razpolago.« V veliko oporo ji je bilo, da se je pri delu lahko zanesla na sodelavca.
Po njegovi upokojitvi se je podjetju pridružil tudi njen mož Jože Pleško, kise je do takrat ukvarjal z lastno dejavnostjo, prevozništvom. »Na začetku je partnerski odnos malo trpel. Ampak uspelo nama je in zmagali smo, da je lahko podjetje zdaj tam, kjer je,« iskreno pripoveduje.
Podmladek, ki je odraščal z ležaji
»S kar dvema podjetjema na domačem pragu so Daničini otroci zelo kmalu pridobili delovne navade: »V delo smo jih hitro vključili, saj je bilo vednotreba urediti kakšne papirje, pospraviti poslovni prostor … S tem so rastli,« pojasnjuje Danica. V smehu se spominja, kako so se na suverenost hčerke Erike, današnje direktorice, odzvale stranke: »Ko sem šla od doma, sem ji povedala, da bo prišla stranka, vendar še nismo dogovorjeni, katere ležajebo vzela. Ko je stranko povprašala, kaj točno želi, je ta kar debelo gledala,češ desetletni otrok me sprašuje o ležajih.«
Eriki, Urški in Juretu, drugi generaciji, ki danes nadaljuje zgodbo družinskega podjetja, delo v Tuliju ni bilo nikdar odveč. Kot pravi Urška: »Včasih smo morali poleti pomagati tudi na kmetiji in delati na vrtu. Tako smo hitro ugotovili, da je boljše delati v senci s papirji.« Erika pa dodaja: »Ko si otrok, misliš, da tako pač je, zdi se ti normalno, ne razmišljaš, kako je v drugih družinah. Treba je delati, to je tvoj vsakdanjik.«