Oče, naredil ti bom žago!
Podjetje Mebor je nastalo leta 1991 – spontano in kot posledica potreb, ki so vznikale v okolju. Toda njihova zgodba se je začela in razvijala že nekaj let prej. Prvi, ki je potreboval novo žago, je bil Borisov oče, ki se je ukvarjal z razrezom lesa. »Imel je staro žago. Potem ko je potreboval nekaj boljšega, je moj mož izkoristil priložnost. Odločil se je, da bo žago za očeta naredil sam, saj ga je ta posel zanimal. Tako je naredil prvi stroj, ga doma izboljševal, hkrati pa je ohranil veliko veselja do novih idej,« se začetkov v 80. letih prejšnjega stoletja spominja Marinka.
Kmalu je novo žago želel še sosed, nato se je povpraševanje počasi, toda vztrajno razširilo po vsej Sloveniji. »Prvi prototip sem izdeloval počasi; sicer sem ga nenehno razvijal, koncept pa je kljub vsemu dolgo ostal enak. Ideja se je dobro prijela, saj je izstopala iz konkurence. Nekateri so odnehali, jaz pa sem takrat delal po svoje, naredil zadevo malo bolj robustno in očitno je bil tak način zanimiv za trg,« poudari Boris. Zakonca Mesec sta rastla skupaj s podjetjem, kar ni bilo vedno lahko. »Mož je bil vse dneve in vikende na montaži strojev, jaz pa sama doma z otroki. Ni bilo veliko časa, ampak je bilo vredno. Ponosni smo na to, kar smo dosegli,« pripoveduje Marinka, ki je od nekdaj podporni steber družine kot tudi podjetja, saj se ukvarja z dokumentacijo in administracijo.
Pri delu je pomagal tudi brat strugar, s katerim je Boris na podlagi opažanj nadgrajeval svoje stroje. »Vseeno pa smo vedno imeli svoj koncept, nismo se veliko ozirali na druge,« poudarja Boris. Kmalu po ustanovitvi so se obrnili tudi na prva tuja trga – na Hrvaško in v Avstrijo.
Velika družina po vsej Evropi
Boris in Marinka sta podjetje sama postavila na noge. »Potem smo začeli zaposlovati prve varilce in delavce v proizvodnji. Naslednji se je zaposlil brat, ki je najprej delal v proizvodnji, šele pozneje v razvoju. Sledil mu je starejši sin Uroš, ki je že od malih nog z menoj hodil po terenu. Nato se je izkazala potreba po razvojniku, ki bi bratu pomagal pri risanju. Danes imamo zaposlene tri razvojnike in sina Uroša kot četrtega, ki je hkrati tudi vodja proizvodnje,« potek širitve in zaposlovanja opiše Boris.Ponosna mati poudarja, da so sinovi v podjetje vpeti povsem po lastni želji: »Starejšega, Uroša, je zmeraj veselilo strojništvo. Od nekdaj je bil odločen, da bo delal v podjetju. Simona bolj veselijo jeziki in marketing, vendar je že v gimnaziji pomagal pri raznih projektih. Tretji sin, Gregor, še študira strojništvo, vendar se bo prav tako pridružil ekipi.«
Danes je v podjetju zaposlenih 40 delavcev. Inovativne ideje so vedno dobrodošle in nagrajene s stimulacijo. Steber podjetja pa tvorijo tudi zunanji sodelavci. »Prisotni smo v več kot 50 državah – Avstriji, Franciji, Nemčiji, Madžarskem ... V tujini imamo več kot 20 zastopnikov, ki imajo lasten servis. Vsem serviserjem nudimo podporo in pri nas zagotovimo ustrezno izobraževanje. Na ta način največ prodamo. Če so v državi dober servis, montaža in vse drugo, je to najboljša reklama,« je prepričan Boris.
Delavci so deležni uspeha podjetja, saj so v družini Mesec prepričani, da je to edini pravi način. Do svojih zaposlenih ima namreč prav delodajalec največjo odgovornost, saj jim mora, so prepričani, zagotoviti delo in ga zanj tudi pošteno plačati. Hkrati je po Borisovih besedah pomembno, da vlagaš tudi v skupnost, ji tako vračaš in skrbiš za njen razvoj. »Lokalnim društvom pomagamo s sponzorstvi, sodelujemo s šolami, mladim pa nudimo prakso. To, kar se lahko kovinar nauči pri nas, se drugje težko. Lahko spozna proizvodnjo, od vijaka do končnega izdelka. Če se ima voljo nekaj naučiti, se tudi bo,« je prepričan Boris.