Bio-sad d.o.o.

Steklenica s sporočilom o družinski tradiciji in kakovosti

Družinsko podjetje Bio-Sad se lahko pohvali z več kot 25-letno tradicijo v proizvodnji brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter pijač na osnovi vina. Od skromnih začetkov v Jakobskem Dolu se bodo v prihodnjih mesecih razširili na 15 tisoč kvadratnih metrov velik obrat v Lenartu. Pohvalijo se lahko s certifikatom mednarodnega standarda IFS (International Food Standard) ter pijačami lastne blagovne znamke in znamke Apis. Hkrati polnijo pijače tudi za druge blagovne znamke, po njihovih ali lastnih recepturah. Ustanovitelj Vladimir Černčič je pred tremi leti vajeti podjetja predal v sinove roke, sam pa si v prihodnjem letu obeta več kot zasluženo polno upokojitev. Ker so majhno podjetje z osmimi zaposlenimi, jih odlikujeta izredna hitrost in prilagodljivost. To bo v prihodnje, ko se nameravajo širiti na tuje trge, zagotovo ena od njihovih konkurenčnih prednosti.

Z znanjem na samostojno pot

Ko je leta 1993 Vladimir odšel iz podjetja Apis, sta se z nekdanjo sodelavko Antonijo Žvikart odločila, da uporabita znanje in izkušnje, ki sta si jih nabrala, ter se podata na samostojno pot. Marca 1994 sta v najem vzela prostore v Jakobskem Dolu – kjer je še danes sedež podjetja Bio-Sad – in začela skromno. Antonija je postala 20-odstotna lastnica podjetja, Vladimir pa 80-odstotni. »Potem smo vsako leto rasli, dograjevali, širili proizvodnjo in ponudbo. Leta 2000 smo odkupili prostore, ki smo jih imeli v najemu, deset let pozneje pa jih z večjo investicijo še razširili,« pojasni Vladimir. Antonija je bila na začetku tehnologinja in vodja proizvodnje, Vladimir pa je prevzel komercialo ter celotno prodajo, nabavno in finančno področje, računovodstvo ter vodenje.  

V enem letu proizvedli več kot milijon litrov Gorkega lista

Bio-Sad se je na trgu predstavil z desetimi okusi sadnih sirupov. Skoraj sočasno pa tudi z alkoholnim programom, v katerem je bil najprej en, nato dva in kmalu že trije izdelki. Sprva so svoje proizvode prodajali pri lokalnih trgovcih in prek sindikalne prodaje. V letu 2009 jim je uspelo pridobiti licenčno proizvodnjo za srbski, bosanski in črnogorski trg. Lastnik blagovne znamke iz Srbije je želel prodreti na evropski trg. »To je bil za nas velik zalogaj, saj smo morali v enem letu proizvesti več kot milijon litrov pijače Gorki list. V tistem času nismo imeli niti opreme niti ljudi niti prostorov. Ampak smo zmogli,« dodaja Vladimir. Po treh letih se je pogodba iztekla, lastnik blagovne znamke pa se je odločil, da bo pijačo za srbski trg izdeloval v Srbiji. Čeprav se jim je precej zmanjšala količina proizvodnje licenčnega izdelka, so imeli dovolj razdrobljenega posla, da so lahko nemoteno poslovali naprej. »Vedno smo v slabem našli nekaj dobrega,« pravi Vladimir.  

Sčasoma so začeli sodelovati z velikimi trgovci: Mercatorjem, Tušem, Sparom, Hoferjem. Odkupili so tudi logotip in blagovno znamko Apis s tremi proizvodi: vodka, čokolada in rum. Pod svoje okrilje so prevzeli tudi blagovno znamko Bishé, ki jim je prinesla sodelovanje še z Lidlom in Kompasom. Danes ponujajo 65 različnih proizvodov, sirupov in alkoholnih pijač, opravljajo pa tudi polnitve pijač za druge blagovne znamke. Največ, 70 odstotkov, prodajo v Sloveniji, prisotni pa so tudi v Črni gori, Bosni in Hercegovini, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Portugalski, Španiji, Hrvaški ter na Madžarskem.

Kmalu obrat na 15.000 kvadratnih metrov 

Leta 2015 so uspešno pridobili certifikat IFS (International Food Standard) ter k večletnemu poslovanju v skladu s standardoma ISO 9001 in HACCP dodali nov mejnik v ustvarjanju kakovostnega kot tudi varnega proizvoda za kupca. »IFS je eden ključnih certifikatov, ki prepriča kupce,« poudarja direktor Andrej, saj združuje sledljivost, nadzor in kakovost, obenem pa zagotavlja varen proizvod. »Reklamacij skoraj ne beležimo,« dodaja Vladimir. Zaradi certifikata IFS so leta 2017 začeli iskati nove prostore, saj med drugim ne smejo imeti prenatrpanega skladišča, prav tako morajo biti izdelki med sabo strogo ločeni. Po zapletih s pridobivanjem gradbenega dovoljenja za širjenje prostorov v Jakobskem Dolu so na dražbi odkupili tovarniški kompleks podjetja Lentherm v Lenartu v Slovenskih goricah. »To je bila kovinska industrija, kjer se je varilo in brusilo. Razen osnovnih zgradb ni bilo nič primerno. Vse moramo prilagoditi živilski industriji. Zdaj smo v fazi investicijskega vzdrževanja teh objektov in gradnje,« pojasnjuje Vladimir, Andrej pa dodaja, da se bodo v nove prostore, kjer bodo imeli na voljo 15 tisoč kvadratnih metrov, selili v začetku leta 2020. »Lokacija je bližje avtocesti, kar olajša transport, ne nazadnje je zagotovljen neoviran dostop večjim tovornim vozilom,« pojasnjujeta sogovornika.

Čeprav ga je vleklo drugam, je sprejel priložnost doma

Solastnica Antonija Žvikart se je leta 2014 upokojila. Svoj delež je prodala nazaj podjetju. Takrat je očetu že precej pomagal Andrej, ki se je z delom v družinskem podjetju spoznaval že kot dijak in študent. »Začel sem v proizvodnji, pri etiketiranju, nato je sledilo delo v pisarni, nazadnje vodenje. Prevzel sem maloprodajo, pred tremi leti, ko je oče izpolnil pogoje za upokojitev, še mesto direktorja,« pove Andrej. Čeprav kot študent ekonomije ni razmišljal o prevzemu podjetja, temveč ga je bolj mikala tujina, ponujene priložnosti ni zavrnil. »Hči se na vodstvenem položaju ni videla, z doktoratom iz kemije se je podala v farmacevtske vode,« pripoveduje Vladimir, ki je v podjetju še vedno aktiven. »Naredili smo mehak prehod. Andrej je bil imenovan za direktorja, jaz za prokurista. Ko sem že mislil, da se bom lahko popolnoma odklopil, smo začeli delati na prostorski širitvi, projektiranju in iskanju primerne nove lokacije. Zato sem še vedno vključen.« Kljub vsemu upa, da se bo v roku šestih mesecev končno lahko posvetil drugim aktivnostim in sebi.  

V podjetju je trenutno zaposlenih osem ljudi, od tega so štirje v proizvodnji in štirje v upravi. »Od letošnjega leta imamo dodatno še dva zaposlena, ki sta prej delala v podjetju Lentherm. Gospod, ki ima tri leta do upokojitve in je prej delal kot delovodja, bo zdaj upravljal novo lokacijo in bo odgovoren za vzdrževanje. Poleg njega pa smo zaposlili še gospo, ki ima šest let do upokojitve in je bila v Lenthermu namestnica direktorja. Ona bo skrbela za prodajo in širitev na tuje trge,« pojasni Andrej.  

Majhni, družinski, kakovostni, odzivni

Andrej in Vladimir pravita, da nesoglasij pri vodenju doslej nista imela, čeprav vzpostavljanje in ohranjanje družinskega podjetja prinašata veliko odgovornosti. »Začetek je vedno težek in prinaša ogromno tveganj. Zastaviš celotno premoženje, banke te velikokrat ne spoštujejo, za kredit zastaviš celo družinsko hišo. Postopoma dokazuješ, da si sposoben in vreden zaupanja. Tako gradiš,« opisuje Vladimir. »V tujini te kot družinsko podjetje obravnavajo drugače, kot nek velik koncern,« doda Andrej. V Bio-Sadu je poleg sina in očeta vključena še Vladimirjeva nečakinja, ki dela kot tehnologinja, njen mož kot vodja proizvodnje in sestra kot vodja računovodstva.

Širitev v tujino in selitev na novo lokacijo

Njihovi načrti za prihodnost so širitev čez meje domovine. »Slovenijo smo zapolnili pri vseh trgovcih, zato razmišljamo o širitvi na druge trge,« pojasnjuje Andrej. Dogovarjajo se za širitev v Indijo, Afriko in na trge nekdanje Jugoslavije, predvsem Hrvaško. Danes na letni ravni beležijo med 5- in 10-odstotno rast. »Ni pametno, da prehitro rasteš, saj boš lahko kakšnega kupca zanemaril. Ne boš mogel pravočasno proizvesti dovolj pijače in prišel boš na slab glas. Da se nekaj dogovoriš in ne dostaviš, je slabše, kot če dostaviš manj in po nižji ceni,« zakulisno dogajanje v panogi opisuje Andrej. Skrb za zaposlene ostaja na prednostnem seznamu, pravijo. V prihodnje nameravajo še dodatno razbremeniti proizvodne delavce z dvižno ploščadjo, zaradi katere se bodo morali manj pripogibati.