Varis Lendava d.d.

Gradnja z gotovimi kopalnicami je sinonim za kakovost in cenejšo gradnjo

Njihova samostojna zgodba se je začela po razpadu Jugoslavije, ko je zaradi razpada trgov in velikega odpuščanja veliko podjetij doletel stečaj. Podobno se je leta 1991 zgodilo tudi s podjetjem Gorenje IMO, na njegovem pogorišču pa so z namenom ohranjanja zdravega jedra vzklila štiri nova podjetja. Eno od teh je bilo Varis. V skladu z zakonom o preoblikovanju se je podjetje Varis proizvodnja sanitarnih celic, d. o. o., leta 1997 preoblikovalo v delniško družbo s 380 delničarji. »Slovenskega trga ni bilo, tako da smo se morali preusmeriti na tuje trge. To nam je uspelo, danes imamo 14-odstotni tržni delež samo v Nemčiji. Realizacija sloni na tujini, saj bosta le odstotek ali dva izhajala iz Slovenije. Predvsem Nemčija, Avstrija, Švica in Danska so naši udarni trgi, medtem ko so Hrvaška, Madžarska, Rusija, Francija, Španija in Anglija nekoliko manj,« mednarodno usmerjenost podjetja poudari Štefan Sobočan. Slednji je bil direktor že v Gorenju IMO, nato pa je svoje delo nadaljeval tudi v Varisu. S hčerko sta kupovala delnice tistih delničarjev, ki v podjetje niso verjeli, sčasoma pa sta postala večinska lastnika podjetja. Družba ni izplačevala dividend, temveč vlagala v nadaljnji razvoj družbe, kar se je bogato obrestovalo.
 

Njihova glavna prednost je v hitrosti gradnje objekta z gotovimi kopalnicami, saj je dokazano, da z njimi skrajšajo gradnjo objekta s 130 kopalnicami kar za tri mesece in s tem pocenijo naložbo. Gotove kopalnice iz lahkega betona so namreč industrijsko izdelani samostojni gradbeni element, ki se na objekt dostavi popolnoma dokončan, oploščen s ploščicami in vsemi montažnimi elementi, kot so umivalniki, pipe, ogledala, straniščne školjke, sušilniki za lase in podobno. »Procese spremljamo oziroma kontroliramo po standardu ISO 9001-2008.
 

Večino potrebne električne energije proizvajamo s svojo fotovoltaiko, razpolagamo z lastno računalniško krmiljeno betonarno in vzgajamo lasten kader. Kopalnico, kot jo vidite, ko pridete v neki hotel, takšno izdelamo v Lendavi in jo s tovornjaki dostavimo na objekt. Po priklopu vseh inštalacij jo že lahko uporabljate,« potek dela razloži Sabina, sedanja direktorica družbe. Kakšen je njihov letni cilj? Prodati in odpremiti tri tisoč gotovih kopalnic, septembra, na dan pogovora, pa so v rokah držali podpisane pogodbe, ki zagotavljajo proizvodnjo za prvo polletje prihodnjega leta.

Srce družinskega podjetništva šele začenja biti

Družinsko podjetništvo in družinsko podjetje sta zelo široka pojma, meni Štefan, ki si ju razlaga tako: »Po širšem slovenskem merilu in tudi za laike, ki se na to ne spoznajo, se šteje, da Varis ni družinsko podjetje. Vseeno pa vemo, da je v nasprotju s prepričanjem tudi v svetu večina velikih korporacij družinskih podjetij.« S hčerko sta namreč šele lani spoznala, da je podjetje v mednarodnem smislu družinsko. Podobno kot oče ima tudi hči Sabina pomisleke glede pojma družinskega podjetništva, saj je podjetje za zdaj še razdeljeno med delničarje. »Ko bodo spet uradno preoblikovani v d. o. o., bo družinsko podjetje lažje čutiti kot svoje,« pravi. »Nikdar se nismo poistovetili s tem, da je Varis družinsko podjetje, ker je to delniška družba. Zdaj smo sicer imeli skupščino, na kateri je bil potrjen sklep preoblikovanja v d. o. o., tako da bo od zdaj mogoče malo lažje razmišljati na tak način.«
 

Štefan se je pred upokojitvijo znašel še pred eno težko odločitvijo – komu predati vajeti? Kot pravi sam, nikoli ni razmišljal, da bi delal dlje časa, kot bi bilo potrebno, in je bil že dan po dopolnjenih 40 letih delovne dobe v pokoju. O svojem nasledniku je imel več odprtih možnosti, vendar se je na koncu odločil za hčerko. »Pri izbiri naslednika imaš tri možnosti. Lahko nekoga priučiš, pridobiš izkušenega managerja s priporočili ali pa izbereš nekoga z družine, ki ga vzgojiš v svojega naslednika. Sabina prej ni bila del podjetja, delala je v reviziji. Pri tehtanju teh možnosti in pogovorih s svojimi kolegi managerji me je eden, ki je Sabino poznal kot revizorko, vprašal, zakaj ne poskusim z njo, pa sem mu rekel, da je le revizorka v gradbeništvu pa še ženska,« danes priznava Štefan in še doda, da so svoje pri omahovanju dodali tudi stereotipi. Po premisleku je hčer vseeno vprašal, ali bi hotela voditi podjetje, in dobil pozitiven odgovor. Najprej se je zaposlila kot notranja revizorka, nato kot pomočnica direktorja, na koncu pa je prišel dan D, ko se je oče odselil iz pisarne in svoje mesto prepustil hčeri. »Ko pridejo poslovni partnerji, sem jaz še vedno zraven, saj posle sklepajo ljudje, pomembna so tudi poznanstva, teh pa sem v 40 letih kar veliko pridobil. Končna odločitev mora biti njena, moja je le na podlagi izkušenj. Vedno povem: 'Jaz bi tako, ti pa se odloči sama',« sklene Štefan.

Povejte mi rešitev, ne težave

Sabina se po načinu dela razlikuje od očeta, saj je bil on zagovornik avtoritativnega vodenja, kjer je večino odločitev sprejemal sam, ona pa odgovornost za sprejemanje določenih odločitev prepušča vodjem oddelkov. Sprememba v načinu vodenja, pravi Sabina, sprva ni bila najbolj pozitivno sprejeta: »Odpori proti temu so še zdaj, vedno jim govorim: 'Zato ste vodje, razmišljajte s svojo glavo'. Nočem, da pridejo k meni s težavo, ampak z rešitvijo.« Njen oče je poznal skoraj vse zaposlene v podjetju, sama pa tega še ne zmore, zato ima prav posebno metodo spoznavanja: »Od časa do časa povabim k sebi določeno skupino ljudi, ki so imeli rojstni dan, na neformalno druženje, kjer spijemo kavo in poklepetamo. Druženje je namenjeno medsebojnemu spoznavanju, hkrati pa vsakemu osebno čestitam in mu poklonim simbolično darilo za rojstni dan.« Danes je v podjetju 236 zaposlenih, letos so se zelo razširili in zaposlili nove ljudi. Direktorica se zaveda, da tako pestra skupina ljudi nima enakih pričakovanj in želja ter da tudi njen način vodenja morda ni vedno najboljši: »Vsi smo različni, in včasih to mehko vodenje pri nekaterih ni učinkovito. Včasih moraš udariti tudi po mizi in kakšno stvar presekati. Vodja se ne sme bati prevzeti odgovornosti. Ne nazadnje, če je karkoli narobe, mora za to tudi odgovarjati.«

Sabinini otroci že pogledujejo proti podjetju, čeprav sta sinova za zdaj še premlada za udejstvovanje. »Starejši obiskuje tretji razred, mlajši pa je prvošolček. O podjetju govorita z velikim veseljem, starejši ima že neko svojo vizijo, kako bo delal v Varisu,« svoje razmišljanje deli Sabina.