Mlekarna Krepko (Kele & Kele d.o.o.)

Kefir, kot ga že stoletja delajo na Kavkazu

Mlekarna Krepko že več kot 20 let Slovenijo oskrbuje s kakovostnimi mlečnimi izdelki. Njihov najbolj prepoznaven je tradicionalni kefir, ki sta ga Dunja in Brane Kelečević po razpadu nekdanje države in zaprtju trga želela obdržati tudi pri nas. Še vedno ostajajo zvesti tradicionalni izdelavi kefirja iz kefirjevih zrn, saj so prepričani, da je to edini pravi način. »Smo edina mlekarna v Evropski uniji, ki kefir izdeluje iz kefirjevega zrna. Proces je zelo zamuden in dolgotrajen, zato se druge mlekarne večinoma odločajo za izdelavo kefirja iz instant pripravka. To, kar ponujajo trgovine, s pravim kefirjem nima veliko skupnega, seveda z izjemo našega tradicionalnega 'Krepkota',« zatrdi Sandra Turnšek, hči zakoncev Kelečević in direktorica podjetja.

Že od nekdaj je glavno vodilo v mlekarni, da proizvajajo le izdelke, ki bi si jih tudi sami želeli kupiti in ob vsakodnevnem uživanju z njimi ohranjali zdravje. »Kefirja se nismo lotili zaradi denarja, ampak zaradi tega, ker smo ga pogrešali. Njegove izdelave po tradicionalni metodi s Kavkaza pa smo se lotili zato, ker je to edini pravi kefir in le tako pripravljen kefir prinaša opevane učinke na zdravje,« dodaja Turnškova. Danes njihova proizvodnja obsega celotno paleto mlečnih izdelkov – vsi so živila z visoko biološko dodano vrednostjo in narejeni iz visokokakovostnega nehomogeniziranega slovenskega mleka. V prihodnosti želijo pridelati večino slovenskih bioekoloških mlečnih izdelkov, s poudarkom na razvoju in trženju izdelkov, ki vsebujejo tradicionalni kefir.

Prvo ekološko predelano mleko v Sloveniji

Zgodba o Mlekarni Krepko se je začela leta 1995, ko sta zakonca Kelečević iz držav nekdanje Sovjetske zveze prinesla živa kefirjeva zrna in v majhni mlekarni v Lazah pri Logatcu začela z izdelavo tradicionalnega kefirja. Takrat je bilo na slovenskem trgu občutno pomanjkanje dobrih mlečnih izdelkov iz nekdanje Jugoslavije, zato sta se Dunja in Brane odločila za tvegano potezo: iz založniških voda sta se z nakupom zadružne sirarne, ki se je tako kot večina podobnih obratov po letu 1991 znašla v težavah, podala na občutljivo področje proizvodnje hrane. Čas je bil več kot pravi, saj je država z ugodnimi pogoji omogočala nakup in reorganizacijo starih zadružnih obratov. Tradicionalnega kefirja takrat ni bilo na trgu, vseeno pa je bil njun projekt tvegan. Druge mlekarne se ga niso lotile, saj se jim ni splačalo. Z zelo skromnimi sredstvi in učenjem o izdelavi izdelka so morali v Mlekarni Krepko postaviti temelje proizvodnje.

Vložen trud se jima je hitro poplačal, saj so kmalu sklenili pogodbe s trgovskimi verigami, kot sta Mercator in Spar. Kot pove Sandra, so ljudje kefir kupovali, saj so spoznali prednosti in čudežne učinke tega mlečnega izdelka. To so opazile tudi druge mlekarne, prepoznale so svojo priložnost in tudi one začele izdelovati izdelek, a po lažji metodi, ki je omogočala nižanje stroškov. »Še danes je naš kefir najdražji, ker ga delamo tako, kot bi ga delali doma. Zaradi nelojalne konkurence smo posledično nekaj tržnega deleža izgubljali, denarja za 'agresivno' promocijo, da bi širše ozaveščali ljudi, kako pomemben je način pridelave mleka in kaj ta prinaša, pa nismo nikoli imeli,« pripoveduje Sandra.

Nenehna tržna rast kljub »občutljivim« izdelkom

Leta 2007 so se odločili za prehod na ekološko predelavo mleka. Takrat se je v podjetje vključila tudi današnja direktorica, hčerka Sandra, ki je pred tem vodila svojo podjetniško zgodbo. Kot prvi v Sloveniji so pridobili vse certifikate in začeli »pionirski« proces. »Organizirali smo kmete, da so tudi oni pridobili ekološke certifikate, se začeli ukvarjati z ekološko pridelavo mleka in organizirali odkup. Težav je bilo ogromno, tudi tehničnih, saj takrat, recimo, sploh še ni bilo ločenih cistern za ekološki prevoz mleka,« pove Sandra.

V podjetje je bil do leta 2003 vpet tudi brat Daniel, ki pa se je potem zaradi želje po drugih izzivih poslovil. Letos je znova sprejel povabilo družine in se v podjetje vrnil kot tehnični direktor. Prevzel je skrb za tehnično plat: za posodobitve, odpravljanje napak, potrditev tehničnih novosti in širitev. »Podjetništvo je v meni, preprosto znotraj sebe čutim, da moram nekaj ustvarjati, niti padec me ne zaustavi ali pa odvrne od tega, ampak to štejem za zmago za naprej. Takrat dobim zelo bogate izkušnje, ki jih potem lahko uporabim za naprej, ker tudi življenje ni en sam uspeh ali pa vzpon,« pravi Daniel. Čeprav izdelujejo le sveže izdelke brez konzervansov in jih je zato skoraj nemogoče izvažati, tržni delež podjetja nenehno raste, in to kar 30 odstotkov letno! Danes je v podjetju zaposlenih 40 ljudi: v proizvodnji 25, drugi pa so večinoma komercialisti na terenu.

Pojoča proizvodnja

V podjetju so trajnostno usmerjeni, saj se zavedajo, da le pogled v prihodnost ter pripravljenost na spremembe in izboljšave lahko zagotavljata konkurenčnost. »Lahko se pohvalim, da imamo tri diplomirane tehnologinje, ki so se za študij odločile na podlagi dela v naši mlekarni. Oče je pokazal veliko volje in poguma, ko je študentka izrazila željo, da bi doktorat iz kefirjevega zrna na pobudo predstojnice biotehniške fakultete naredila pri nas. Z idejo se je strinjal, doktorat je uspešno opravila, danes pa tudi ona dela pri nas. Tako smo najmanjša mlekarna v Sloveniji s tremi tehnologi, kar je tudi v evropskem merilu zelo veliko,« ponosno pripoveduje Sandra.

Domače vzdušje je mogoče občutiti tudi v podjetju, kjer zaposlenim ne manjka dobre volje. Mlekarna deluje kot dobro utečen stroj. Ekipa, pravita Sandra in Daniel, je homogena, kar pa ne pomeni, da bi nekdo zaradi »lenobe« drugega delal več. Sandra je najsrečnejša, ko iz proizvodnje zasliši nasmejane glasove ali celo petje. »Veseli so, ko me zjutraj srečajo. Če me nekaj dni ni, me celo objamejo. In to so tiste lepe stvari, ki te ženejo naprej.«

Izuči naj jih življenje, ne mlekarna

Lastnika podjetja sta, kljub nedavni upokojitvi, mama in oče, Daniel in Sandra pa imata skupaj približno 10-odstotni delež. Oba sta s podjetjem rasla, vendar sta, preden sta se aktivno vključila v družinsko podjetje, izkusila tudi svojo poslovno pot. Podobno kot njuna starša tudi Daniel in Sandra svojih otrok ne silita v mlekarno. Oba imata otroke, ki sicer poznajo proizvodnjo, vendar se trenutno ukvarjajo s svojimi mladostniškimi dejavnostmi. »Starši me v kakršnokoli svojo idejo ali pa v podjetništvo nikdar niso želeli vpeljati na silo, so mi pa vedno stali ob strani. Ko bi se počutila zrelo in sposobno, predvsem pa, ko bi to želela, so mi bila vrata na stežaj odprta. Enako jaz delam pri svojih otrocih,« o morebitni vključitvi naslednje generacije razmišlja Sandra.

Pomembno se jima zdi, da imajo otroci širok spekter znanja, saj je prihodnost nepredvidljiva. »Ampak hočem, da se izkusijo v življenju, naj jih izuči življenje, ne mlekarna,« pove Sandra, medtem ko Daniel dodaja, da te kriza lahko čaka že za naslednjim ovinkom. »Če si omejen le na eno dejavnost in ta propade, se lahko hitro znajdeš v hudih težavah.«Poslanstvo Kelečevićev na prvo mesto postavlja zagotavljanje kakovosti svojih izdelkov kupcem. Želijo si prispevati k izboljšanju lokalnega okolja na vseh ravneh, hkrati pa tudi vsa slovenska podjetja spodbujajo k bolj globalnemu pogledu. »Vsi smo individualno usmerjeni, namesto da bi vsi skupaj delali za eno – trajnostni razvoj vse Slovenije. Pod to sodijo proizvodnja, turizem, kulinarika in kulturna dediščina,« povezovalno razmišlja Sandra.