Kako lahko upravni odbori spremenijo trajnost iz želje v zmagovalno resničnost?

Za pridobitev podpore za naložbe v trajnostni razvoj, ki bi povečale tržni delež, zmanjšale stroške kapitala, povečale neto promotorske ocene ter povečale zavzetost in produktivnost zaposlenih, je potrebna trdnejša opredelitev potenciala dolgoročne vrednosti, podprta z verodostojnim poslovnim primerom. 

Trajnostnost bo vedno pod drobnogledom, ko bo šlo za ustvarjanje vrednosti. Medtem ko imajo podjetja morda težave pri utemeljevanju poslovnih razlogov za velike digitalne naložbe, se trajnostnost še vedno dojema kot zagotavljanje "splošnega dobrega". Nasprotno pa se digitalna naložba dojema kot neposredna korist za podjetje in pritegne manj pozornosti, če ni trdnega poslovnega razloga.

Upravni odbori imajo ključno vlogo pri spreminjanju tega razmišljanja in nekaterih napačnih predstav, ki so še vedno povezane z vzpostavljanjem okvirov dolgoročne vrednosti. Tisti, ki nasprotujejo razvoju metrik, se sklicujejo na zapletenost ali pomanjkanje podatkov. Vendar je ta problem mogoče rešiti, če odbori postavijo pričakovanje, da je to mogoče in da je to treba storiti. Skratka, upravni odbori morajo okrepiti kulturo podjetja, v kateri se trajnostni razvoj obravnava kot ključno poslanstvo.

Ko se uvede politika ali regulativna direktiva, se podjetja odločijo, ali bodo skušala izkoristiti strateško prednost ali pa bodo stremela le k doseganju skladnosti (in ne več veliko več).

Drznejši pristop ima več prednosti:

• Organizaciji omogoča, da preuči naložbe, potrebne za doseganje skladnosti, in razume, kje lahko na podlagi teh naložb pridobi prednost in spodbuja inovacije.
• Kratkoročno lahko racionalizira odziv organizacije na predpise, saj bodo odbori jasno vedeli, kaj je v direktivi zares pomembno. Dolgoročno pa morajo upravni odbori razmišljati o poslovnih posledicah, če se podnebne spremembe ne bodo dovolj obvladovale, vključno s povečanim posredovanjem oblikovalcev politik.  

"Vodje" na primer bolj proaktivno pristopajo k zelenemu dogovoru EU ter se odzivajo na direktivo o trajnostnem poročanju podjetij (CSRD) in direktivo o skrbnem preverjanju trajnostnega razvoja podjetij (CSDDD).

Tisti, ki se odločajo za drznejši pristop k politiki, bodo ocenili svojo trenutno strategijo glede na razpoložljiva sredstva in spodbude. Vzpostavili bodo potrebne zmogljivosti - vključno z morebitnim "strokovnjakom za zeleni dogovor" - in imeli člane ekipe, ki imajo izkušnje v javnem sektorju ter razumejo zakone, jezik, kulturo in okvire zainteresiranih strani, ki urejajo odločanje v javnem sektorju. Upoštevanje trajnostne politike podjetjem omogoča, da se odzovejo na hitro spreminjajoče se politično in zakonodajno okolje.

Podobno velja za drzne organizacije, ki ponovno premislijo o svojem pristopu k poročanju o trajnostnem razvoju. Te organizacije razvijejo skladno in prepričljivo pripoved o dolgoročni vrednosti, ki uporablja nefinančne podatke in razkritja, primerna za vlagatelje. Preoblikujejo svoje kontrole, postopke dajanja zagotovil in tehnologije za izboljšan pristop k poročanju. Prav tako opredelijo osrednjo vlogo finančnega direktorja pri poročanju o trajnostnem razvoju in imenovali funkcije, kot je "nadzornik ESG".

Zeleni dogovor EU: spodbude in subvencije

Zeleni dogovor, s katerim naj bi države članice do leta 2050 postale podnebno nevtralne, je celovita pobuda, ki vključuje subvencije, davčne oprostitve, posojila in finančne instrumente. Na splošno so "vodje" nanj bolje pripravljeni.

Umetna inteligenca ima velik potencial za ustvarjanje pozitivnih trajnostnih rezultatov in pospeševanje trajnostnega preoblikovanja podjetja, vendar je treba poleg priložnosti upoštevati tudi izzive.

Čeprav je neizogibno, da bo umetna inteligenca spremenila svet dela, lahko ta tehnologija ubere dve poti. Ena se osredotoča na prevzemanje nalog, ki jih opravljajo ljudje: avtomatizacija nalog, kot sta zbiranje podatkov ali zagotavljanje skladnosti, kar bi lahko povzročilo zmanjšanje števila delovnih mest. Druga pa se osredotoča na razširitev dela ljudi, pri čemer se osredotoča na potencial umetne inteligence za ustvarjanje novih nalog in opremljanje ljudi z boljšimi orodji za opravljanje njihovega dela.

Enaka dinamika se odvija tudi na okoljskem področju. Umetna inteligenca lahko analizira obsežne zbirke podatkov in tako zagotovi vpogled v podnebne spremembe, pomaga pri napovednem modeliranju in pripravi boljših okoljskih politik. Toda napredni sistemi umetne inteligence, zlasti veliki podatkovni centri in strežniki, potrebni za naloge strojnega učenja, porabijo tudi precej energije, kar prispeva k večjemu ogljičnemu odtisu.

Večina anketirancev se zaveda, da je težko najti ravnovesje, ko je treba uskladiti poslovne priložnosti generativne umetne inteligence z okoljskimi, družbenimi in etičnimi izzivi:

• 61 % jih meni, da "umetna inteligenca ponuja pomembne priložnosti za ustvarjanje dolgoročne vrednosti, od ustvarjanja novih poslovnih modelov in tokov prihodkov do preoblikovanja načina opravljanja dela."
• 64 % pa jih tudi pravi, da je "ključni izziv generativne umetne inteligence (GenAI) spodbujanje preobrazbe in rasti ob zagotavljanju, da etične in družbene posledice ne spodkopavajo zaupanja v našo organizacijo".
   

Odgovorno upravljanje tehnologije je ključno za uravnoteženje priložnosti in tveganj

Za vzpostavitev zaupanja zainteresiranih strani v umetno inteligenco kot gonilo trajnostne preobrazbe bo potrebno učinkovito in odgovorno upravljanje tehnologije. Vendar pa so predpisi o umetni inteligenci, kot je akt EU o umetni inteligenci, še vedno v zgodnji fazi. Zaradi tega obstaja tveganje, da preveč upravnih odborov uporablja reaktivni pristop, saj čakajo na podrobnejše regulativne in politične smernice.

Danes je večina organizacij dosegla napredek pri uvajanju tehnološkega upravljanja z umetno inteligenco. Vendar jih veliko nima zanesljivega pristopa.