7. nov. 2016
prunk-cover-mini

Mesarija Prunk

Avtor/ica Mojca Emeršič

EY Slovenija, Associate Director, vodja svetovanja družinskim podjetjem

Mojca občuduje inovativnost in verjame v moč podjetniške Slovenije. Zanima jo izmenjava znanj in izkušenj ter vzpostavljanje pristnih odnosov s slovenskimi družinskimi podjetji.

7. nov. 2016
Povezane vsebine Družinsko podjetništvo

Slovensko meso, ki ga obožujejo tudi Italijani

Od osamosvojitve naprej ni Primorca, ki ne bi prepoznal blagovne znamke Mesarstva Prunk. Z nenehnimi projekti in širjenjem se je podjetje ustalilo na Slovenskem, dodano vrednost pa ustvarjajo tudi v sosednji Italiji, kjer so si pridobili velik ugled. »Ljudje sami prepoznajo kakovost. Če se spomnite, so včasih rekli, da sta na primer dobra italijanska mortadela in parmezan. Podobno danes Italijani razmišljajo o slovenskem mesu,« pove Marko Prunk, ustanovitelj in direktor matičnega podjetja, ki pravi, da je od prednikov podedoval ljubezen do mesarstva in da še vedno kakšno soboto rad stopi za mesarski pult. Njihovi paradni konji so poleg svežega mesa trajni izdelki, kot so kraška panceta, pršut in kare, pa tudi številni poltrajni, od hrenovk do primorskih klobas. Njihove prodajalne in mesarije rastejo kot gobe po dežju, tudi v prihodnosti pa ne bodo prenehali s širjenjem in uresničevanjem novih idej, saj so mlajše generacije že zakorakale po poteh svojih očetov.

Če se spomnite, so včasih rekli, da sta italijanska mortadela in parmezan najboljša. Italijani danes tako razmišljajo o slovenskem mesu
Marko Prunk
ustanovitelj in direktor Mesarstva Prunk

Podjetni dedek meso že pred vojno prodajal Italijanom

Začetki mesarstva Prunk segajo že v davno leto 1928, ko je Avgust Prunk, dedek današnjega direktorja Marka Prunka, odprl mesarsko obrt. »Takrat je bila Postojna pod Italijo. Doma je klal teličke in jih vozil v Trst.« Družinska obrt se je nadaljevala med obema vojnama, ko se je Markov oče v Senožečah izšolal za mesarja. Po koncu vojne se je zaposlil v današnjem sežanskem Krasu, ki je bil takrat zadruga. Vztrajal je vse do leta 1967, nato pa se je odločil za drzno potezo – v domači vasi je odprl mesnico in manjšo klavnico. »Dve leti po tem, ko jo je odprl, je zbolel in žal moral mesnico zapreti. Jaz pa sem se pri njegovem prijatelju leta 1972 začel učiti za mesarja. Oče me pri tej poklicni odločitvi ni preveč podpiral, saj je vedel, kako težaven poklic je to. Do leta 1989 sem delal v lokalni mesnici, nato pa sem se odločil, da jo kupim. In tako se je potem, natančneje 13. novembra 1990, začela moja podjetniška pot,« svojo zgodbo pripoveduje Marko. 

Viktorija Lazar, Supervisor, co-owner and wife of Agromehanika founder Friderik Lazar, Franc Selak, Supervisor and co-owner, Janez Pušavec, Supervisor and co-owner of Agromehanika d. d.

Njihova družinska podjetja zaposlujejo že 140 ljudi

Mesnica je do leta 1994 delovala uspešno. Kmalu pa so spoznali, da so preveč vezani na italijanski trg in da bo treba posel razširiti. V središču Sežane je zato Marko kupil lokal, ki je priljubljen še danes, hkrati pa je uvidel poslovno priložnost v najemu treh mesnic, ki so bile pod okriljem Krasa Sežana. »Takrat sem zaposlil prvih deset ljudi. Imel sem lokal, tri najete mesnice in eno matično. Vse sem vodil jaz, računovodstvo pa mi je vedno vodila mater. Umrla je pri 82 letih, pri podjetju pa je pomagala do zadnjega dne,« še pove Marko. Danes ima pod svojim okriljem mesnico v Divači in Lokvi ter gostilno v Lokvi pa tudi proizvodnjo, predelavo, sušilnico in lokal v Sežani. Prevzel je tri MIP-ove mesnice, dve Tuševi franšizi v Lokvi in Izoli, upravlja s petimi mesnicami in eno gastronomijo v Trstu, hkrati pa še s klavnico v Postojni. Ima še sedem maloprodajnih enot, od tega market z mesnico Prunk v Gorških brdih, mesnico v Piranu, Izoli, Dornberku, Desklah in Ajdovščini ter diskont v Postojni. Nazadnje so v Sežani kupili še nekdanji hotel Golden Pick z 38 sobami, restavracijo in pivnico. Od junija so potekala obnovitvena dela, otvoritev pa je bila 16. septembra 2016. Naložbe se vrstijo druga za drugo, tako da je danes zaposlenih že 120 oseb v Sloveniji in 20 v Italiji.

V podjetje sta že skoraj 20 let vpeta sin in hčerka, šestnajstletni vnuk Marko obiskuje ekonomsko šolo, med poletjem pa se prek študentskega dela uči pri dedku. Navdušenje nad mesarstvom kaže tudi šestletni vnuk Miha. »Ima podoben značaj kot jaz, ko sem bil majhen. Večkrat pride v podjetje; ima svojo kapo, haljo in škornje,« o najmlajšem navdušencu nad družinsko tradicijo razlaga Marko.

Projekt se mora pokrivati sam

Glavno Markovo vodilo je, da mora vsaka naložba denar povrniti oziroma se vzdrževati sama. Zadolževanje samo po sebi se mu ne zdi problematično, saj le z naložbami podjetje lahko raste. »Pri vsaki naložbi načrtujemo povračilo posojila v sedmih letih. Vsekakor pa pazimo, da naložba ne ogrozi preostalega dela podjetja, pri čemer sproti spremljamo uspešnost vsakega projekta,« podjetniško razmišlja Marko. Samo lani so imeli 17 milijonov evrov prihodkov, za letos pa jih načrtujejo več kot 20.

V Divači načrtujejo še nakup parcele v obrtni coni, kjer bo sodoben obrat za razsek in predelavo svežega mesa. »Ker smo s prostorom in elektriko omejeni, v dveh ali treh letih načrtujemo prenos proizvodnje v Divačo. Potrebujemo namreč prostor za pakirnico, sušilnico, tudi upravo in računovodstvo bi imeli na enem mestu. Vse skupaj potem lažje obvladujemo,« pojasni Marko.

»Takrat sem zaposlil prvih deset ljudi. Imel sem lokal, tri najete mesnice in eno matično. Vse sem vodil jaz, računovodstvo pa mi je vedno vodila mater. Umrla je pri 82 letih, pri podjetju pa je pomagala do zadnjega dne,« še pove Marko

Prunkovi: v prvi vrsti mesarji

Za ekonomiko poslovanj danes stoji Markov sin Andrej, ampak kot pravi njegov oče, v podjetju vsak dela vse. Že v rosnih letih je imel začrtano vizijo poklicne poti: mesar, živilski tehnik, ekonomist. Pri 22 letih je postal direktor Postojnskih mesnin, tam delal štiri leta, nato pa je pogled usmeril čez mejo, v Trst. »Dobro poznamo italijanske goste in potrošnike, saj smo meso izvažali v Italijo že pred osemdesetimi leti. Tudi zato sem dal pobudo za mesnico v Trstu, oče pa je bil takoj za. Zdaj sem že pet let v Italiji in sem direktor hčerinskega podjetja Postojnskih mesnin, imenovanega Prunk Carni,« o svoji poslovni ideji pove sin Andrej.

Hči Jana je ostala doma. V Lokvi vodi mesnico in gostilno, ki so jo izklesali v kraški kamen. Pohvalijo se lahko tudi z obnovljeno ledenico, eno redkih ohranjenih na Krasu, kjer gostom postrežejo tudi v njej. Prunkovi zelo spoštujejo medsebojno komunikacijo, ki je po njihovem mnenju nujna za obstoj in uspeh družinskega podjetja. »S sinom se ves čas pogovarjava o podjetju. Danes me je na primer že desetkrat poklical. Je samostojen, ampak vse mi vedno pove,« o družinskem usklajevanju posla pripoveduje Marko. Čeprav ima še vedno glavno besedo, se o poslovnih odločitvah vedno posvetujejo in skupaj poiščejo najboljšo rešitev. »Se tudi sporečemo, če pride do različnih mnenj, ampak to je vse prehodno,« pripoveduje Jana. »Smo prijatelji, smo sodelavci, smo vse obenem.«

Marko pripoveduje, da ga je oče kot majhnega fanta poslal v trgovino: »Naročil mi je: 'Pojdi kupit to in to'. Pa sem mu rekel, da me je strah, da ne bom prav kupil. A me je vseeno poslal. Ko sem prišel nazaj, pa je rekel: 'Vidiš, to si naredil prav, to pa je bilo narobe. Nič za to, boš naslednjič popravil'«. Pravi, da je tako tudi v poslu učil svoja otroka in ju pripravljal na življenje. Jana in Andrej svojih otrok podobno kot oče ne želita siliti v podjetje, vseeno pa se jima zdi vključevanje mlajših generacij v podjetje pomembno. 

Danes je mesar gospod

Andrej se zgleduje po italijanskem načinu vodenja mesarije: »Italijani so namreč gurmani. Že prodajalci so izučeni in vedno naredijo izdelke, ki so tudi lepi za oči. Tega si želimo tudi v Sloveniji, naše mesarje pošiljamo na izobraževanja v Italijo, da se tam učijo. Eden od največjih izzivov v naslednjih petih letih bo izučiti ljudi za mesarje, saj med mladimi, ki se odločajo za ta poklic, primanjkuje ljubezni do tega poklica.« Prepričan je, da bodo lahko tudi iz Italije k nam pripeljali mesarje in dobili odličen kader. Slovenija ima surovine, meni Andrej, daleč najboljše v okolici, vendar jih je treba znati prodati, dati na polico in predstaviti kupcem. »Danes je mesar gospod, ne pa nekdo, ki z zatečenimi členki dela v hladnih prostorih,« misel sklene Andrej. »Poklic moraš najprej imeti rad, če si v njem želiš uspeti. Jaz uživam v delu z mesom. Tudi vodenje in druge nujne stvari v podjetju delam z užitkom

Marko Prunk, lastnik
Ime podjetja: Mesarija Prunk
Število zaposlenih  (2015): 120
Prihodki  (2015): 17 mio EUR

 

intervjuvanci:

Marko Prunk, ustanovitelj in direktor Mesarstva Prunk

Andrej Prunk, direktor podjetja Prunk Carni

Jana Grandič, Mesarstvo Prunk, Lokev

Povzetek

Mesarstvo Prunk v petih besedah: delavnost, poštenost, kakovost, komunikacija, učenje.

O članku

Avtor/ica Mojca Emeršič

EY Slovenija, Associate Director, vodja svetovanja družinskim podjetjem

Mojca občuduje inovativnost in verjame v moč podjetniške Slovenije. Zanima jo izmenjava znanj in izkušenj ter vzpostavljanje pristnih odnosov s slovenskimi družinskimi podjetji.

Povezane vsebine Družinsko podjetništvo