Kmetija Pustotnik, d. o. o.

Preplet kmetije in posla

Kmetijo težko utiriš v ekonomske vzorce, saj nič ni trajno, razlaga Milan, direktor podjetja. Na kmetiji ni urnih postavk in sociale. Zahteva celega človeka. Nikoli ni tako slabo, da se ne bi dalo preživeti, vendar si ujet v boj z  naravo in naravnimi danostmi. »Z Žužo sva razmišljala: če sem jaz kmetijo dobil od svojih prednikov, ki so jo razvijali in ohranjali skozi stoletja, jo  morava oplemenitit in še močnejšo prenesti naprej. Kar naju je potegnilo ven  iz kmetijstva, pa je bil posel.« 

Milan je po študiju živinoreje, po služenju vojaškega roka in po vrniti iz mesta  na podeželje kot mlad fant ‘zagrizel’ v vodenje kmetije. Tudi njegov sin Niko je postal glava kmetije pred 30. letom starosti. Prepričanje zakoncev Brence  je jasno – otrokom je treba dovolj zgodaj dati možnost, da prevzamejo odgovornost in se razvijajo. Samo tako lahko uspešno nadaljujejo družinski  posel. 

»Kot otroci smo vsi delali na kmetiji. To je bil naš način življenja. Dobili smo  zadolžitve, primerne naši starosti, ki so bile zelo vzgojne,« potrdi Katarina.  Oče doda: »Naša družina je relativno velika – imava dva sinova in dve hčeri  – zato sva hotela čim prej pošteno porazdeliti dediščino. Ko se bova aktivno  umikala iz posla, bo zato veliko lažje.« 

V Poljanski dolini se nikoli ni jamralo

Podjetniško miselnost je Milan podedoval od očeta, ki je razmišljal zelo napredno. Njegov oče je bil predsednik krajevne skupnosti, ki je imela v lasti  gradbeno podjetje. »V naših krajih se ni jamralo. Vsi so govorili o tem, kaj bodo naredili in razvili v Gorenji vasi. Take stvari ti ostanejo v spominu.« 

Z ženo sta po prevzemu kmetije nekaj časa vztrajala v osnovni panogi. »Kmetijstvo je socialna kategorija, ne pa panoga, s katero bi se preživelo. Ko so otroci začeli hoditi v vrtec in šolo, nismo imeli denarja za vse njihove  aktivnosti. To je bilo gonilo, da smo leta 1989 začeli s predelavo mleka kot dopolnilno dejavnostjo,« razlaga Žuža. Žuža je sicer študirala kemijo, a ko se  ji je ponudila priložnost, je v Švici pridobila znanje in veščine sirarstva. Kot pravi, v teh 30 letih ni minilo leto, da ne bi vlagali denarja, energije in časa v  izobraževanje. 

Pripravljeni na vsak korak

Noben razvojni korak Kmetije Pustotnik ni bil posledica spleta okoliščin,  vsakokrat so bili nanj pripravljeni. Po osamosvojitvi Slovenije je Žuža na roke napisala prošnjo za prodajo na Ljubljanski tržnici, ki jo še danes hrani v  arhivu. »Prodajno mesto je bilo za nas ključno, ne le zaradi priliva denarja,  temveč zaradi stika s širokim naborom strank, ki so odkrito povedale svoja  mnenja in želje. Na tržnico smo prišli samo z enim produktom, sirom. Drugega takrat še nismo znali narediti.«

V Slovenijo je v začetku 90. let prihajala tudi trgovska veriga Špar. Družinsk prijatelj jim je predlagal, naj postanejo njen dobavitelj. Leta 1991 so zato ustanovili podjetje, pridobili HACCP in postali prva zasebna sirarna v  Sloveniji.

Ko je vajeti v roke prijela tudi nova generacija

Otroci so rasli in za nekaj časa odšli od doma. Najstarejši Beno je po študiju  filozofije prišel pomagat na kmetijo. Kasneje je odšel v tujino, kjer se je  preučeval sirarstvo po postopkih, ki jih uporabljajo le še na planšarijah v alpskem predelu Avstrije ter Švice. Tudi danes ostaja v tujini.  Katarina je v Mariboru doštudirala gostinstvo in turizem in se kot 20-letnica izkazala z organizacijo dogodka za osemsto ljudi ob otvoritvi nove sirarne, ki jim je prinesel medijsko podporo in pozornost ljudi. Aktivno upravlja predvsem področji gostinstva in trgovine, Niko, ki je prevzel kmetijo, pa vodi živinorejo.

Najmlajša Elizabeta je v Avstriji zaključila srednjo šolo. Želela študirati na Dunaju in nekaj časa delati v ZDA ali Avstraliji, a je morala zaradi porodniške  odsotnosti sestre takoj po šoli poprijeti za delo v podjetju. V sirarni je nepogrešljiva tudi Nikova žena Ana, živilska tehnologinja, ki ima veliko dobrih idej za dodatno ponudbo izdelkov. 

»Do leta 2010, ko se je začela gradnja sirarne, nismo čutili pritiskov, da bi se morali vplesti v delo mame in očeta,« razloži Katarina. S tem projektom pa je bila pot otrok začrtana. Starša sta iz kmetijske dejavnosti, ki proizvaja  osnovno surovino, prišla v naslednjo fazo, v kateri je dodana vrednost produkt, otroci pa razvijajo logično nadgradnjo – kulinarični turizem.Leta 2015 so na ljubljanski koseški tržnici v najem vzeli večji prostor za mlečno kavarno. Njihove izdelke najdemo v Mercatorju in E. Leclercu, lani so  postali tudi premium dobavitelj v Maxi Marketu. 

Ovčje mleko odkupujejo po višji ceni 

Kravje mleko predstavlja 60 % proizvodnje Brencetovih, 40 % pa si delita kozje in ovčje mleko, ki ju odkupujejo od partnerskih kmetij. Zaradi trendov  zdrave prehrane in priljubljenosti kozjega mleka so lokalno kmetijo finančno  podprli pri preusmeritvi v kozjerejo. Enako podpirajo tudi ovčerejce. Milan doda: »Ker imamo dobro ime, številne odjemalce in odlično, nagrajeno kakovost, je cena naših proizvodov višja. Zato lahko tudi partnerskim ovčerejcem plačamo višjo odkupno ceno mleka.« 

Kljub investicijam v boljše delovne pogoje na Kmetiji Pustotnik ohranjajo svojo posebnost: klasičen, večinoma ročni način predelave mleka. Razpisni  pogoji za evropska sredstva zahtevajo povečanje proizvodnje, a tega niso hoteli. Pravijo, da želijo delati in živeti trajnostno ter ohranjati zdravo razmerje med trdim delom in počitkom. 

»Starša sta iz navadne kmetije ustvarila obrat in trgovino, otroci pa se trudimo, da to vzdržujemo in poskušamo v tem najti svoje veselje. Že  z vzdrževanjem je veliko skrbi, zato ostane manj časa in energije za razmišljanje o napredku in razvoju,« razmišlja Niko. A idej jim vendarle ne manjka. 

Med epidemijo komaj obvladovali vsa naročila  

Tretjino svojih izdelkov Kmetija Pustotnik proda v turistični dejavnosti. Po  Milanovih besedah je Ljubljana pokrita z njihovimi izdelki, ki se prodajo  večinoma v gostilnah in restavracijah, ki so se med epidemijo zaprle. Proizvodnje niso mogli ustaviti, zato so se usedli v kombi in izdelke vozili od  vrat do vrat. Elizabeta pravi: »S Katarino sva na družbenih omrežjih objavili,  da hrano dostavljamo na dom. V dveh dneh je bilo naročil toliko, da jih nismo  več obvladovali po telefonu in elektronski pošti.« 

Pol leta pred tem sta sestri že začeli razmišljati o internetni prodaji. »Raziskali sva trg in takrat ugotovili, da to ni hiter, preprost proces. Izziv  je bila logistika, t. i. hladna veriga. Slovenci niso bili navajeni kupovati hrane prek spleta. Z začetkom epidemije pa smo spletno trgovino odprli v desetih dneh!«  K tej poslovni odločitvi so jih dodatno spodbudili v vodilnem  slovenskem podjetju za izdelavo internetnih trgovin. Odziv ljudi je bil izjemen. Presenetila jih je zvestoba strank. A Milan ve, da je to rezultat dolgoletnega truda: »Prej so naše izdelke kupovali na tržnici, zdaj pa tega niso več mogli in so nas poiskali na drug način.« Katarina pravi, da je bila to  izjemna sprememba delovnih procesov in hiter razvoj, kakršnega prej niso naredili v 10 letih. 

Vrhunski izdelki in bodoča vrhunska doživetja

Kako se bo Kmetija Pustotnik razvijala v prihodnje? Katarina pravi: »Če želimo uresničevati razvojne projekte, moramo naprej 100-% obvladovati  to, kar imamo. Že nekaj let postopoma optimiziramo našo organizacijo in standardiziramo procese v sirarni, na kmetiji, v prodaji.«  

Katarina razmišlja tudi o širjenju nabora izdelkov. Nikova žena Ana pa doda:  »Priti moramo do tega, da bomo imeli vedno na zalogi staran kravji sir, saj se vedno hitro proda.« Poudari, da standardno kakovost pri poltrdnih sirih že imajo. Ker se navdušuje nad siri s plesnijo, pa upa, da bodo kmalu lahko ponudili svojo gorgonzolo.

Po besedah vodje kmetije Nika bodo povečali hlev in čredo krav, Katarina pa dodaja, da gre pri prenovi hleva tudi za večje udobje njihovih krav. Razmišljajo o možnosti dokupa zemlje oziroma pašnikov, saj zdaj na pašo spuščajo le del črede. 

Skladišča in hladilnice so po Katarininem mnenju že premajhne, prostori pa  imajo še veliko kapacitet za vsebino. »Imamo ponudbo vrhunskih izdelkov, zato lahko izvajamo kuharske tečaje, kulinarične večere in podobno,« razmišlja in doda, da gre trend kulinarike in lokalne hrane prav v to smer. 

»Posel je pogosto zelo zahteven.  Včasih so stvari lahko tudi napete, neprijetne. Takrat se je treba prilagajati, predelati spore in jih pustiti za sabo.  V družini je to včasih lažje,« zaključi Katarina.