TERA d. o. o., Tolmin

V 80. letih prejšnjega stoletja sta Marijan in Nada Leban razmišljala o odprtju popoldanske obrti. »Marijan je mizarjev sin, jaz pa prihajam s kmetije. Vsi moji predniki so bili kmetje s svojo zemljo – se pravi neke vrste zasebniki. Imela sem priložnost videti, kaj pomeni preživeti,« pojasnjuje Nada. Marijan je delal v Metalflexu, Nada pa se je leta 1981 zaposlila na Gimnaziji Tolmin. »Plače so bile nizke, midva pa mlada. Hotela sva nekaj narediti,« pove Nada. Ko sta se leta 1987 preselila v svojo hišo, sta končno lahko odprla popoldansko obrt. »Imeli smo tampotisk in izdelovanje žigov,« dodaja. Ko se je Slovenija osamosvojila, sta se odločila registrirati podjetje TERA Tolmin.

»Začeli smo doma v garaži, tako kot Bill Gates. Nismo se sicer tako razvili kot Microsoft, a glede na to, da smo začeli iz nič, smo dosegli kar dober uspeh,« pove Marijan, prokurist, ki je danes predvsem zadolžen za pridobivanje novih kupcev, zlasti tujih. Zakonca Leban sta podjetje ustanovila leta 1992. Nada je med poletnimi počitnicami poskrbela za registracijo podjetja ter uredila vso dokumentacijo in birokracijo. Pozno jeseni so začeli delati. »Moža vedno dražim, da ko je začel jeseni delati v garaži, je imel v njej pisalno mizo iz osnovne šole, radijski telefon in v enem vogalu tri vreče,« pove Nada. Skladišče, ki se ji je takrat zdelo ogromno, se ji danes zdi majhno. »Vsako leto smo naredili malo več. Rekord smo postavili leta 2007, ko smo dosegli 13,2 milijona evrov realizacije,« pripoveduje Marijan.

Nada je tudi po ustanovitvi podjetja delala kot učiteljica. »Imava dva otroka, rojena leta 1977 in 1983,« pove Nada, zato sta razmišljala tudi o prihodnosti in možnosti, da otrokoma ponudita službi. Že po enem letu delovanja jim je v domači garaži primanjkovalo prostora, zato so leta 1993 najeli skladišče. Tri leta pozneje so se znova soočili s prostorsko stisko. Prostore v vasi Volče sta kupila leta 1997. Tem so dodali prvo skladišče in nato še drugo. »Oče mi je vcepil, da prvi zaslužek sodi v mošnjiček oziroma ga je treba reinvestirati,« pojasnjuje Marijan.

Na novo lokacijo so se preselili leta 2000 ter naredili poslovni načrt z optimistično, realistično in s pesimistično različico. »Na koncu smo optimistično različico prekoračili za faktor tri,« dodaja Marijan. Pri tem jim je, pravi, pomagala mešanica sreče, poguma in znanja. 

V podjetju TERA Tolmin je 14 zaposlenih, ki so razdeljeni na prodajo, finance, skladišče in kemijski laboratorij. Prihajajo iz Tolmina, Kanala, Šempetra, Bovca in Idrije. Nada je v podjetju zaposlena polovično in polovično na tolminski gimnaziji. Dogajanje raje spremlja kot zunanja opazovalka, čeprav pri sprejemanju odločitev z možem vedno stakneta glavi. »Domač človek te bolj razume. Pozna tebe in tvoje potrebe,« še pojasni.

V podjetju je bil zaposlen tudi starejši sin Vladimir, ki je po šestih letih odšel na svoje. »Ni nama uspelo delati skupaj. Pravijo, da sva si preveč podobna,« pove Marijan. Vladimir je ostal v enaki panogi, vendar se bolj ukvarja z materiali za recikliranje in s stroji za recikliranje – prodajo slednjih so namreč v TERI Tolmin po krizi leta 2008 opustili. Vladimir sicer še vedno pride v podjetje in pomaga, če je potrebno.

Drugi sin Martin, ki je danes direktor podjetja, je očetu in materi pomagal že od malih nog, dela pa se je lotil tudi vsako poletje med študijem. Danes se skromno opisuje, da je »deklica za vse, 24 ur na dan«. »Še varnostna služba me kliče, ko se sproži alarm zaradi kakšne srne, ker smo blizu gozda. Pravim, da nimam službe, ampak imam način življenja,« pojasnjuje Martin. »Delam, kar je potrebno, zato da podjetje deluje. Vedeti moram vse in poznati vse kotičke podjetja, če želim, da bi bilo tu nekoč vse tako, kot je treba.«

Konkurenčnost podjetja izvira iz njegove urejenosti. TERA Tolmin je vzpostavila in ohranja sistem kakovosti po ISO 9001 ter sistem ravnanja z okoljem po ISO 14001 kot sredstvo za dosego postavljene politike in ciljev kakovosti, pa tudi ravnanja z okoljem. »Bili smo eni prvih v naši panogi, ki smo imeli vzpostavljene sisteme kakovosti. Če smo notranje urejeni, se to kaže tudi na zunaj, kar kupci vidijo,« pojasni Marijan.

Kot izziv, ki se ga nameravajo lotiti v prihodnje, izpostavljajo robotizacijo. »Delovne sile primanjkuje, tudi preveč fizično delo bomo morali počasi omejiti. Morali bomo poskrbeti tudi za zaposlene,« pove Martin. Pri ekoloških usmeritvah pa, dodaja, bodo poskusili narediti več na področju recikliranja. »Trenutno prejemamo že uporabljeno plastiko od svojih kupcev (tehnološki odpad), ker vemo, kateri tip materiala in blagovne znamke je. Tega lahko prodamo naprej,« pojasni Martin. Razmišljajo tudi o kemijski regeneraciji, s katero bi iz plastike proizvajali nafto in naftne derivate. »Vemo, da nismo najcenejši. Vendar je z našim materialom in našo podporo uporabnik na koncu zmagovalec,« še poudari Marijan.

Marijan Leban se je leta 2013 upokojil in vodenje prepustil svojemu mlajšemu sinu Martinu. Prenos lastništva še ni dokončan, trenutno imata oba sinova v lasti po 20 odstotkov podjetja. Po mnenju Marijana je to premalo, saj si želi, da bi se lastništvo razdelilo na polovico, z ženo Nado pa bi se iz podjetja lahko umaknila. Prenos lastništva v celoti namerava urediti čez štiri leta. »Ko hodim okoli in se s kom pogovarjam, vedno rečem, da imam dva 'rojena' otroka, tretji pa je podjetje. Na trenutke se s tretjim otrokom ukvarjam več kot z drugimi. Potem pa nastane težava, kdaj in kako se ločiti od njega,« iskreno pojasni Marijan.

Tudi ljubezen do košarke, s katero se je Marijan nekoč ukvarjal, je ostala v njegovem življenju. »Leta 1967 sem bil v tolminski ekipi pionirskih prvakov Slovenije (v Mariboru), 12 let pa predsednik košarkarskega kluba Tolmin,« razlaga. Podjetje TERA Tolmin je glavni sponzor košarkarskega kluba Tolmin, ki se tudi imenuje KK TERA Tolmin. »So v tretji slovenski ligi,« pojasni Marijan, ki rad otrokom omogoči, da se ukvarjajo s športom.

Donirajo še Peski, društvu za proučevanje in ohranjanje zapuščine prve svetovne vojne. Društvo skrbi za madžarsko kapelo nad planino Pretovč. »Podpiramo tudi nogometaše, pevce, pihalni orkester … Skoraj vse po malo,« doda Marijan, ki se drži tudi načela, da je cesarju treba dati, kar je cesarjevega. »Državi je treba dati, kar ji pripada. Da vzdržuje infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo in drugo,« še sklene.