Izpolnjevanje zavez se obrestuje
1,8-kratPodjetja, ki izvedejo največ ukrepov s področja trajnosti, so 1,8-krat pogosteje poročala, da so njihovi ukrepi prinesli višjo finančno vrednost od pričakovane, kot podjetja, ki so izvedla najmanj ukrepov.
Izpolnjevanje trajnostnih zavez se obrestuje
Po konferenci COP26 v letu 2021, ko je bilo opaziti povečano angažiranost zasebnega sektorja pri preusmeritvi kapitala v podnebne ukrepe, se v zadnjem letu razpoloženje med številnimi vodji podjetij spreminja zaradi spopadanja z omejenimi proračuni. EY DNK študija finančnih direktorjev How can bold CFOs reframe their role (ey.com) je pokazala, da so trajnostni programi ocenjeni kot najpomembnejša dolgoročna naložbena prednostna naloga finančnih direktorjev, vendar so tudi prvi, ki bi jih začasno ali trajno zaustavili, da bi dosegli kratkoročne cilje dobička.
V EY smo podjetja, ki so sodelovala v raziskavi, razvrstili v tri skupine glede na indeks opravljenih ukrepov s področja podnebnih sprememb. Podjetja, ki ukrepe uvajajo najhitreje, so v povprečju v zadnjem letu uvedla 14 od možnih 32 ukrepov, v drugi skupini so podjetja, ki so uvedla pet ukrepov, v zadnji pa »opazovalci«, ki so uvedli le en ukrep. V primerjavi z lanskim letom smo opazili, da prihaja do vse večje polarizacije organizacij, pri čemer se močno povečuje razkorak med skupino podjetji, ki so uvedla največ ukrepov in tistimi, ki so jih uvedla najmanj.
Med tistimi podjetji, ki ukrepe uvajajo najhitreje, jih ima 95 % še vedno javno objavljene podnebne zaveze, medtem ko se je med opazovalci ta delež zmanjšal s 94 % na 67 %. Poleg tega imajo podjetja v prvi skupini za 25 % višje cilje zmanjšanja emisij kot skupina opazovalcev. Prav tako namerava 76 % podjetij, ki ukrepe uvajajo najhitreje, v izpolnjevanje svojih podnebnih zavez vložiti več kapitala. Med opazovalci več vlaganja načrtuje le 7 % podjetij, kar je drastičen padec glede na lansko leto, ko je povečanje vlaganja načrtovalo 50 % opazovalcev.
Kljub upadu zagona med opazovalci pa podatki podjetij, ki ukrepe uvajajo najhitreje in ostajajo zavezana svojim trajnostnim ciljem, kažejo, da se izpolnjevanje zavez tudi finančno obrestuje. Osem od desetih je namreč ustvarilo višjo finančno vrednost od pričakovane (med opazovalci pa le 45 %). Poleg tega predvidevajo, da bo več njihovih pobud imelo dodaten pozitiven finančni učinek, zaradi česar imajo tako podporo vodstva kot s strani vlagateljev.
Za trajnostno preobrazbo mora stati celotno vodstvo
Direktorji za trajnostni razvoj (in vodje na primerljivih položajih) so igrali pomembno vlogo pri izpostavljanju pomembnosti trajnostnega razvoja znotraj podjetij. Analiza EY podatkov o podjetjih iz Forbes Global 5002 kaže, da so organizacije, ki so imenovale direktorje za trajnostni razvoj, bolj zavezane trajnosti in imajo bolj ambiciozne cilje zmanjšanja emisij, saj so jih v zadnjih treh letih zmanjšale za 3,6 % v primerjavi s 5-odstotnim povečanjem emisij v podjetjih, ki tega niso storila.
A vodje trajnostnega razvoja tega ne morejo storiti sami – za trajnostno transformacijo morajo opolnomočiti celotno vodstveno strukturo, da skupaj vplivajo na poslovne spremembe ter ustvarjajo vrednost in rezultate. Potrebna so namreč veliko večja zmanjšanja emisij, ki zahtevajo transformativne spremembe organizacij in njihovih poslovnih modelov, to pa zahteva jasno opredeljeno vizijo, prepoznavanje tveganj in priložnosti ter trdne strukture upravljanja. Podjetja morajo prilagoditi operativne modele, portfelje in bolj aktivno vključiti dobavne verige.
Zato je pomembno, da v organizacijah mesto direktorja za trajnostni razvoj zasedajo zaposleni s podrobnim razumevanjem poslovnega modela. Neposredno morajo biti povezani z upravnim organom in svoje strateške akcije redno komunicirati na medsektorskih sejah, ki jim predsedujejo. Le CSO-ji, ki znajo trajnostne ukrepe povezati s poslovno strategijo, lahko uspešno vodijo svoje organizacije. Poleg tega morajo razumeti in biti pripravljeni na izpolnjevanje sprememb politike in novih obveznosti poročanja na področjih, kjer njihova organizacija deluje.
Trajnostne politike lahko spodbujajo napredek
Anketa EY Corporate Reporting and Institutional Investor Survey How can corporate reporting bridge the ESG trust gap? (ey.com) je pokazala, da 99 % vlagateljev uporablja razkritja ESG kot del svojega odločanja, vendar jih 76 % meni, da podjetja zelo skrbno izbirajo, katere vrste informacij posredujejo javnosti.
Trenutno zapleteno regulativno okolje z različnimi dinamikami ustvarja velik pritisk na podjetja, a kljub temu le 22 % anketirancev meni, da predpisi ovirajo njihove trajnostne pobude. Prav tako jih manj kot tretjina meni, da jih regulativne zahteve ovirajo pri pripravi in izvajanju strategije, usmerjene v prihodnost. Kot so opazila podjetja, ki se navajajo na Direktivo EU o poročanju podjetij o trajnostnosti (CSRD), zahteve glede poročanja – pa naj bodo prostovoljne ali obvezne – niso namenjene le razkrivanju skladnosti, temveč podjetja na več ravneh spodbujajo k načrtovanju in ukrepanju.
A doseganje rezultatov in vrednosti je izjemno pomembno sodelovanje na vseh ravneh. Poleg internega sodelovanja med oddelki in vodstvom morajo podjetja preučiti tudi možnosti za sodelovanje z oblikovalci politik, regulatorji, industrijskimi in medsektorskimi skupinami deležnikov, če želijo pomagati oblikovati trajnostni razvoj in pospešiti naložbe. Podjetja naj razmislijo tudi o delegiranju izvedbe sestavljanja in priprave poročil zunanjim izvajalcem, kar bo oddelku za trajnost omogočilo, da se osredotoči na vsebinske razsežnosti priprave poročil (npr. podatki, strategija, tveganje in organizacijska prilagoditev).
Regulativne zahteve ne ovirajo napredka
22%Le eden od petih vodij trajnostnega razvoja vidi regulativne zahteve kot ovire pri izvajanju trajnostnih projektov
Emisije toplogrednih plinov obsega 3 predstavljajo velik izziv
Največji izziv podjetjem predstavlja obravnava in zmanjšanje emisij obsega 3, ki lahko v povprečju predstavljajo 75 % skupnih emisij podjetja in celo do 90 % ali več v panogah, kot so rudarstvo, gradbeništvo ali prehrambna industrija. Podjetja morajo identificirati »žarišča« emisij obsega 3 v svoji celotni vrednostni verigi, prepoznati tveganja, vključena v njihove dejavnosti na začetnem in končnem delu oskrbne verige, ter razviti mehanizme za njihovo spremljanje in ublažitev.
Glede na raziskavo, podjetjem velik izziv predstavlja vprašanje, kako začeti z zmanjševanjem emisij obsega 3 na skladno raven, saj bi večina ukrepov morala biti izvedena zunaj organizacije. Vendar podjetja ukrepanja ne smejo prepustiti le dobaviteljem – v sodelovanju z dobavitelji in strankami morajo zbirati ustrezne podatke, postavljati zaveze in spremljati napredek na področju zmanjšanja emisij. Podjetja so se s tem izzivom do sedaj soočala tako, da je 43 % podjetij dobavitelje zamenjalo z dobavitelji z nizkimi emisijami oziroma je v poznih fazah prehoda na le-te, le ena tretjina (33 %) pa je dosegla dogovor, da bodo obstoječi dobavitelji zmanjšali svoje emisije, in le 27 % podjetij dobaviteljem pomaga pri doseganju emisijskih ciljev.
Podjetja morajo raziskati tudi možnost investiranja v digitalna orodja, podatkovno analitiko in izmenjavo informacij, ki lahko izboljša sposobnost izvajanja meritev, razvijanja kazalnikov, določanja meril KPI in vzpostavitve upravljanja v vrednostni verigi. Podjetja morajo dobro preučiti zasnovo svoje mreže dobaviteljev in raziskati priložnosti za izboljšanje emisij obsega 3 ter drugih rezultatov s področja trajnosti, na katere lahko vplivajo s spremembami lokacij, poti, nadzora in drugih dejavnikov v dobavni verigi.
Zaključek
Rezultati EY Raziskave trajnostne vrednosti (EY Sustainable Value Study) 2023 kažejo, da napredek na področju trajnosti ne dosega nivoja, ki je potreben za doseganje globalnih podnebnih ciljev. Nemiri in gospodarska negotovost so morda nova normalnost za podjetja, a iskanje bližnjic pri zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ne bo izboljšalo odpornosti podjetij v času, ko je to potrebno bolj kot kadarkoli prej. Podjetja se morajo osredotočiti na doseganje dolgoročne vrednosti za deležnike v širšem kontekstu in sodelovati z oblikovalci politik ter njihovimi podskupinami, da bi skupaj lažje dosegli zastavljene globalne cilje. Pri tem so lahko ključen člen vodje trajnostnega razvoja v podjetjih, ki pa morajo imeti poslovne, voditeljske in organizacijske sposobnosti ter sposobnost vključevanja vseh oddelkov organizacije. Najbolj pomembno pa je, da podjetja sodelujejo z dobavitelji in partnerji v vrednostni verigi, saj največjih globalnih trajnostnih izzivov ni mogoče rešiti brez sodelovanja in skupnih zavez.
Povzetek
Podjetja morajo nadaljevati z izvajanjem trajnostnih programov, če želimo na globalni ravni doseči cilje, ki so zapisani v Pariškem sporazumu. Podjetja, ki znajo regulativne zahteve izkoristiti za korenitejše spremembe, ki v sodelovanju z odbavitelji naslavljajo emisije obsega 3 in ki izvajajo največ podnebnih ukrepov, ustvarjajo največjo dodano vrednost.
