5 minutno branje 25. jun. 2019
ženska v evrih plačuje za sadje

Kako direktiva EU o izmenjavi podatkov spreminja okolje davčnih nadzorov

Avtor/ica

EY Slovenija

Multidisciplinarna organizacija, ki nudi poslovne storitve

5 minutno branje 25. jun. 2019
Povezane vsebine Davki

Čeprav Direktiva EU glede obveznega poročanja o čezmejnih aranžmajih številna vprašanja pušča odprta, lahko podjetja že sedaj uvedejo nekaj ukrepov za ublažitev tveganj.

Marca 2018 je Evropska unija (EU) sprejela obsežen sklop pravil o obveznem poročanju o čezmejnih aranžmajih, ki so začela veljati 25. junija 2018. Večina pozornosti je sicer usmerjena na učinek, ki ga imajo na velike večnacionalne družbe, vendar enaka pravila veljajo tudi za majhna podjetja in celo za posameznike, ki se ukvarjajo s čezmejnimi transakcijami.

Omenjena pravila presegajo okvire davkov na dohodek, saj pokrivajo vse dajatve, razen davka na dodano vrednost, prispevkov za socialno varnost ter carine in trošarin.

Kaj torej želi doseči EU? Na kratko: davčnim organom je treba poročati o čezmejnih davčnih aranžmajih, ki izpolnjujejo določena merila (ki imajo določene značilnosti). V omenjenih poročilih je treba podrobneje navesti značilnosti ureditve, njene ugodnosti, prepoznavne značilnosti, zaradi katerih je poročanje potrebno, in identifikacijske številke davčnih zavezancev.

Do julija 2020 je poročanje omejeno na čezmejne aranžmaje, ki so se začeli izvajati po tem, ko je direktiva stopila v veljavo (25. junij 2018). Nato pa se bo omenjena obveznost poročanja razširila tudi na »pripravljene aranžmaje ali aranžmaje, ki so pripravljeni na izvajanje«. Obveznost glede poročanja se v prvi vrsti sicer nanaša na ponudnike (davčnih) storitev, obstaja pa nekaj izjem, kjer morajo poročila pripraviti davčni zavezanci sami.

Sedaj se verjetno sprašujete: »Kaj je aranžma in kakšne so te prepoznavne značilnosti?« In prav tu se moramo takoj spopasti z glavno težavo pri uporabi teh pravil. Čeprav direktiva od držav članic zahteva, da morajo poročanje razširiti na transakcije, do katerih je prišlo po 25. juniju 2018, morajo evropske države do decembra 2019 izvesti lastne zakonodajne postopke ter razviti in opredeliti terminologijo, ki nam bo povedala, kaj moramo storiti danes v posamezni državi članici.

Je takšna (pravzaprav retroaktivna) uporaba v različnih državah članicah mogoča in sploh ustavna? Verjetno še bolj pomembno pa je vprašanje, ali je pametno vpeljati bistvene obveznosti poročanja za celotno evropsko poslovno skupnost, ne da bi si pri tem vzeli čas za oblikovanje postopkov in informacijskih sistemov, saj so podrobnosti o tem, kaj je sploh treba oblikovati, še nejasne.

Žal omenjena direktiva poslovno skupnost postavlja v prav tak položaj. Državam članicam EU nalaga vpeljavo nove zakonodaje, pri čemer skrb za večino podrobnega prilagajanja in »kovanja besed« prepušča posameznim državam. To davčnim strokovnjakom in davčnim zavezancem trenutno povzroča veliko skrbi.

Za ponazoritev kratek primer enega izmed vprašanj, na katere skušamo najti odgovore, pri čemer se opravičujem za tehnično naravo primera. Ena od značilnosti (C2) navaja: »Odbitki za isto amortizacijo na sredstvo se uveljavljajo v več kot eni državi.« Za kakšne situacije bi to lahko veljalo?

Za sredstva podružnice zunaj države sedeža bi se glede na pravila, ki veljajo v državi rezidentstva, lahko uveljavljala amortizacija v državi podružnice in državi rezidentstva. Se to upošteva?

Za svoje ameriške davčne izračune morajo ameriška podjetja upoštevati amortizacijo na vseh sredstvih svojih podružnic. Naj bi se to upoštevalo?

Pravzaprav so v nekaterih državah morda v veljavi določbe za tuje nadzorovane družbe (CFC), s katerimi se zmanjša dobiček tujih družb za amortizacijo sredstev v državi tuje družbe. Ali bi naj bilo tako?

Si bodo nekatere države članice EU to pravilo razlagale tako, da je treba upoštevati tudi amortizacijo na sredstva, za katera velja pravica do uporabe v situacijah v skladu z MRS 16 Najemi?

To so le nekatera od vprašanj, ki se porajajo glede značilnosti C2, ki je ena od mnogih značilnosti, navedenih v tej direktivi. Si EU res prizadeva pridobiti te informacije ali pravzaprav le išče situacije, v katerih dva zavezanca namenoma skušata doseči odlog plačila davka s pomočjo uporabe razlik v lastniških pravilih med različnimi državami članicami? Dvoumnost v direktivi bo po mojem mnenju vodila v množično prekomerno poročanje, kar za davčne organe ni učinkovito, zavezance pa bo stalo ogromno časa in denarja.

Vprašamo se lahko: »Kaj želi EU kot zakonodajalec doseči s to direktivo?« Po mnenju EU je ključnega pomena, da davčni organi držav članic pridobijo več boljših informacij o tem, kar dojemajo kot potencialno agresivne davčne ureditve. Verjamejo namreč, da bodo davčni organi tako lažje zapolnili zakonodajne vrzeli in olajšali izvajanje ustreznih ocen tveganja in davčnih revizij. V ta namen bodo vsa obvezna poročila o razkritju zabeležena v centralni bazi, ki bo na voljo državam članicam.

 

Če lahko sodimo po izkušnjah držav članic EU, v katerih že velja oblika obveznega poročanja (Portugalska, Irska in Združeno kraljestvo), zapolnjevanje zakonodajnih vrzeli verjetno ne bo povzročilo bistvenih zakonodajnih dejavnosti v državah članicah. Temu je deloma tako zaradi odvračajočega učinka direktive.

Po drugi strani pa je stopnja podrobnosti v direktivi precej drugačna od njenih treh predhodnikov v EU, saj davčnim inšpektorjem zagotavlja širok nabor informacij, s pomočjo katerih lahko izvajajo ocene tveganja in davčne nadzore. Zato bo najverjetneje sledilo bolj usmerjeno revizorsko delovanje.

Če še niste imeli priložnosti, da bi se podrobneje seznanili z direktivo, je tu nekaj ukrepov, ki jih lahko izvedete, da bi se pripravili nanjo:

  • Preglejte pogodbe o izvajanju storitev, ki ste jih sklenili z zavezanci, in preverite, ali vsebujejo klavzule o zaupnosti in ali so honorarji odvisni od uspeha, in se tako prepričajte, da ne boste že takoj »pogrnili« pri značilnostih.
  • Vodite podroben sistem beleženja glede na različne značilnosti, da boste lahko čez dve leti, ko bodo vse države članice to preoblikovale v nacionalno zakonodajo, upoštevali nove vpoglede. Nato lahko to prenesete na vse primere, ki ste jih zabeležili.
  • Prepričajte se, da bo jasno, kdo je odgovoren za vlaganje vsakega primera, o katerem je treba poročati, sproti pa beležite tudi, kaj je bilo že vloženo. Razmislite o doslednosti. Če različni svetovalci vlagajo poročila z različnih perspektiv, vam to ne bo pomagalo.
  • Nikoli ne pozabite, da bodo vloženi aranžmaji vidni ob nadzoru zadevnih entitet. Ključnega pomena bo ustrezno dokumentiranje in vzdrževanje podrobnih datotek.
  • Zakonodajalca v svoji državi prosite, naj pojasni posledice preširoko zastavljenih določb in različnih izvajanj v različnih državah članicah EU.

Pomembno je, da se to izvede na pravilen način. Državam članicam je bilo naloženo, naj vključijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Sodeč po kaznih, ki so bile naložene glede na poročanje v posamezni državi, bi lahko šlo za znatne kazni – potencialno več sto tisoč evrov na kršitev, lahko pa bi vsebovale celo nedenarne kazni.

Ta članek je bil prvotno objavljen v Davčnem vpogledu 2. avgusta 2018.

Povzetek

Direktiva EU o izmenjavi podatkov presega okvire davkov na dohodek, saj pokriva vse dajatve, razen davka na dodano vrednost, prispevkov za socialno varnost ter carine in trošarin.

O članku

Avtor/ica

EY Slovenija

Multidisciplinarna organizacija, ki nudi poslovne storitve

Povezane vsebine Davki